VSL sodba I Cpg 650/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 137471/2010 z dne 20.10.2010 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa naložilo plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da tožena stranka obligacijskega razmerja s tožečo stranko ni zanikala, vtoževanemu znesku pa je ugovarjala s pavšalnimi ugovornimi navedbami, ki jih tudi sicer ni dokazala. Poudarilo je, da je tožeča stranka ugovorne navedbe tožene stranke, iz katerih izhaja, da naj bi vtoževana terjatev ugasnila na podlagi enostranskega pobota, konkretizirano zavrnila, tožena stranka pa na navedbe tožeče stranke ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je tožena stranka priznala konkretna dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka ter še, da je tožena stranka dolg poravnala le delno, kar je tožeča stranka upoštevala pri vložitvi predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka z ničemer ni izkazala utemeljenosti računa št. 10153 z dne 15.2.2010, ki ga je za domnevno opravljene storitve naslovila na tožečo stranko.

6Višje sodišče ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje potrjuje kot pravilne. Glede ugovornih navedb tožene stranke se izpodbijana sodba pravilno opira na določbo 212. člena ZPP, saj je v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo, ki strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Ker se tožena stranka na trditve tožeče stranke, s katerimi je slednja izpodbijala njene ugovorne navedbe in dokaze, ustrezno (konkretizirano, substancirano) ni odzvala, razpisane obravnave pa se tudi ni udeležila, sodišče ni smelo odpraviti pomanjkljivosti trditvenega in dokaznega bremena, saj bi s tem prekršilo meje razpravnega načela, pač pa je moralo ta dejstva šteti za priznana (prim. 214. člen ZPP). Tožena stranka je imela možnost, da se o vtoževani terjatvi in navedbah tožeče stranke določno izjavi, česar pa kljub pozivu sodišča ni storila. S svojo procesno neaktivnostjo je tako onemogočila, da sodišče iz kateregakoli razloga trditvam in dokazom tožeče stranke ne bi verjelo. Odveč so zato pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodišča prve stopnje protispisna ter, da je tožena stranka svoj ugovor utemeljila in dokazala.

7Pritožba je nepravilna tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Ne drži, da tožeče stranke v tem postopku ni zastopal odvetnik. Doplačilo sodne takse je sicer res procesna predpostavka, pri čemer taksna obveznost za doplačilo sodne takse za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču (2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Slednje ne pomeni, da se je redni postopek začel šele s trenutkom, ko je tožeča stranka doplačala sodno takso za redni postopek, kot to zmotno meni pritožnik.

8V tej zadevi se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato se je zaradi ugovora po 62. členu ZIZ razveljavil sklep o izvršbi in postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Če dolžnik z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa za izvršbo šteje kot tožba in se obravnava v rednem (pravdnem) postopku, odgovor na ugovor pa predstavlja dopolnitev tožbe. Ko torej dolžnik obrazloženo ugovarja, se postopek nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari, to je s presojo utemeljenosti zahtevka. Da pa bi lahko sodišče o tem presojalo, mora tožeča stranka v nadaljevanju postopka najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje, kar pomeni, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki utemeljujejo njen zahtevek. Tako je ravnala tudi tožeča stranka, ki je vložila odgovor na ugovor (po odvetniku), zaradi česar je upravičena tudi do povračila stroškov za to vlogo. Ni torej pravilno stališče pritožnika, da tožeča stranka do povračila stroškov za vlogo ni upravičena, ker sodna taksa za redni postopek v času njene vložitve še ni bila plačana.

9Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 20% DDV, čeprav ga slednja ni zahtevala. Sodišče je v obrazložitvi sicer res zapisalo, da je tožeči stranki priznalo tudi DDV, vendar iz seštevka stroškov, ki jih ji je priznalo (356,00 EUR nagrade za postopek ter 630,00 EUR doplačila sodne takse za redni postopek) izhaja, da DDV ni bil obračunan. Iz 2. točke izreka sodbe je namreč razvidno, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 986,00 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, ta znesek pa ne vsebuje obračunanega DDV.

10Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.