VSL sodba I Cpg 123/2013

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točka izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL 80363/2010 z dne 11. 6. 2010 tudi v preostalem delu in postopek glede plačila zneska 3.000,00 EUR zaradi delnega umika ustavilo, (II.) v preostalem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo in (III.) tožeči stranki naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 2.951,64 EUR.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je navedla, da se pritožuje zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, kar pomeni, da se pritožuje le zoper II. in III. točko izreka odločbe z dne 4. 10. 2012.

Računa št. 00110-2007 in 00968-2009

6Tožeča stranka glede računov št. 00110-2007 in 00968-2009 v pritožbi ni podala nobenih navedb. Glede teh terjatev je bilo tako potrebno opraviti le preizkus v smislu 2. odstavka 350. člena ZPP. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni storilo nobenih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Račun št. 00226-2008

7Tožeča stranka ima sicer prav, da ni pravilna navedba sodišča prve stopnje, da pravdni stranki v letu 2008 nista več poslovno sodelovali. Vendar v postopku ni bilo sporno, da pravdni stranki v letu 2008 nista imeli več sklenjenega prodajnega dogovora, kot je bil pisni dogovor za leto 2007. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se je tožeča stranka v tem računu sklicevala na prodajni dogovor. Ker tega dogovora ni bilo, tudi ni bilo te podlage za zaračunavanje stroškov oglaševanja.

8Tožena stranka je že v ugovoru navedla, da tožeča stranka ni bila upravičena do plačila tega računa, saj prodajnega dogovora ni bilo, račun pa je plačal tretji in ne tožena stranka, pri čemer je to storil v interesu mirne ureditve razmerij. Tožeča stranka pa je navedla, da je tožena stranka s plačilom tretjega, kateremu ni nasprotovala, računa pa tudi ni zavrnila, pripoznala ta dolg in je zato dolžna plačati še vtoževane zamudne obresti.

9Če nekdo plača določen znesek, čeprav tega ni dolžen storiti, to še ne pomeni, da je zato dolžen plačati še zamudne obresti, kar velja tudi v primeru, da je račun plačal tretji. Kljub plačilu lahko v pravdi še vedno ugovarja, da tega sploh ni bil dolžen storiti. Dejstvo, da morda računu pred tem ni nasprotoval, bi bilo lahko eventualno pomembno, če bi do plačila prišlo po vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa še to le glede stroškov postopka. V obravnavanem primeru pa ni pomembno niti to, saj je tretji plačal celo pred vložitvijo predloga za izvršbo, tako da je tožeča stranka že samo zato ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine neupravičeno vtoževala glavnico po tem računu.

10Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je v računu navedeno, da temelji na prodajnem dogovoru, takega dogovora za leto 2008 pa ni bilo, kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Zato je pravilno zaključilo tudi, da tožena stranka tega računa sploh ni bila dolžna plačati, s tem pa je šlo pri delnem plačilu dejansko le za gesto dobre volje, kot to trdi tožena stranka. Ob takem izhodišču pa ni mogoče trditi, da bi tožena stranka s plačilom tretjega pripoznala dolg in da bi bila zato dolžna plačati zamudne obresti.

11Odločitev sodišča prve stopnje glede tega računa je zato pravilna. Višje sodišče je ob tem, da tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo tudi glede tega računa (353. člen ZPP).

Računa št. 00647-2007 in 00648-2007

12Tožena stranka je že v ugovoru navedla, da je letni promet med pravdnima strankama znašal manj kot 253.000,00 EUR, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do nobenega od teh bonusov. V dokaz je predložila svoj pregled prometa. Tožeča stranka, na strani katere je bilo trditveno in dokazno breme glede višine letnega prometa, ki naj bi presegal 300.000,00 EUR, je v odgovor na te navedbe in dokaze navedla, da je letni promet znašal 301.000,00 EUR, v dokaz pa je predložila izpis iz programa Birokrat. Iz tega izpisa ne izhajajo številke računov tožene stranke, zato kakršnakoli preveritev te listine s strani tožene stranke in posledično opredeljeno ugovarjanje ni bilo mogoče. Tudi po prejemu tega dokumenta, ki je pomanjkljiv, je tožena stranka navedla, da ta izpis ne dokazuje obsega prometa. Njen ugovor je bil dovolj opredeljen, da bi tožeča stranka morala pomanjkljivosti v trditvah in dokazih sama dopolniti in jo k temu ni bilo dolžno pozivati še sodišče.

13To vlogo je tožeča stranka prejela 23. 8. 2012, šele na naroku z dne 4. 10. 2012 pa je predložila še računovodsko kartico, ki pa potrebne podatke za preveritev sicer vsebuje, tako da bi se v primeru upoštevanja tega dokaza na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme glede letnega prometa – v tem primeru bi bilo na toženi stranki, da pojasni, katerih konkretnih računov in zakaj se ne sme upoštevati pri ugotavljanju letnega prometa. Od tožeče stranke bi bilo namreč pretirano pričakovati, da bo ob dejstvu, da predloži računovodsko kartico in se nanjo sklicuje, še v sami vlogi navedla vse račune in povzela njihovo vsebino, ter vse te račune tudi predložila že v tej fazi postopka, ki toženi stranki šele omogoči konkretizirano ugovarjanje. Kaj takega bi bila dolžna šele v primeru, da bi po prejemu računovodske kartice nasprotna stranka opredeljeno navedla, kateri računi so v kartici neutemeljeno navedeni in zakaj.

14Vendar pa predložene računovodske kartice ni dopustno upoštevati. Tožeča stranka je namreč vlogo tožene stranke prejela dovolj zgodaj (23. 8. 2012), da bi lahko pred zadnjim narokom za glavno obravnavo (4. 10. 2012) predložila to listino v spis, tako da bi se lahko tudi tožena stranka še pred tem narokom izjavila. Pri tem od tožene stranke glede na naravo in obsežnost listine nikakor ni mogoče pričakovati, da se bo o tem lahko izjasnila kar na naroku takoj po prejemu listine, kar pomeni, da bi bilo v takem primeru potrebno narok preložiti. Zato v skladu s 4. in 5. odstavkom 286.a člena ZPP te listine ni dopustno upoštevati.

15Glede na ugovorne navedbe tožene stranke je tako pravilen zaključek, da tožeča stranka ni dokazala obsega letnega prometa med strankama, ki bi presegal 300.000,00 EUR. Tega pa tudi ne bi bilo moč odpraviti s postavitvijo izvedenca računovodske stroke. Sodišče dokaz z izvedencem izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Pri tem je seveda treba najprej navesti vsa potrebna dejstva, tožeča stranka pa že tega bremena ni (pravočasno) zmogla. Šele ko je postavljeno dovolj trditev in so predloženi ustrezni dokazi, je možno izvesti dokazovanje z izvedencem. Zato je sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno zavrnilo ta dokazni predlog tožeče stranke. Pri tem pa je potrebno poudariti, da čeprav bi sodišče s pregledovanjem listin, ki bi jih tožeča stranka predložila, nedvomno lahko imelo veliko dela, to še ne pomeni, da za kaj takega ne bi imelo strokovnega znanja. Tudi zaradi tega ni bilo podlage za postavitev izvedenca. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bila tožeči stranki odvzeta možnost dokazovanja trditev.

16Ker tako tožeča stranka zaradi pomanjkljivih trditev in nepredložitve listin kot dokazov za te trditve ni dokazala, da bi letni promet med strankama dejansko znašal več kot 300.000,00 EUR, s tem tudi ni dokazala, da bi bila upravičena do kakega od bonusov. Odločitev sodišča prve stopnje je bila zato tudi v tem delu pravilna. Ker višje sodišče tudi tu ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo glede teh računov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

17Izrek o teh stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato bo na podlagi 155. člena ZPP morala sama nositi svoje stroške v zvezi s tem.