VSL sodba I Cp 3074/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika vsak do ½ lastnika nepremičnin, navedenih v I. točki izreka izpodbijane sodbe. Toženi stranki je naložilo povrnitev 5.022,24 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožeča stranka napačno oblikovala tožbeni zahtevek in ga kljub pozivu sodišča ni pravilno popravila, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Kadar zemljiškoknjižni podatki niso popolni, vpisa v zemljiško knjigo ni mogoče dovoliti.

Sodišče bi moralo upoštevati samo pravočasno trditveno podlago. Tožnika sta v tožbi navajala, da sta sporno zemljišče uživala na podlagi nerealizirane prodajne pogodbe, kar se je izkazalo za neresnično. Tožeča je trditveno podlago spremenila na naroku 29.10.2010, kar je bilo prepozno.

Za izpolnitev pojma dobroverna lastniška posest se po novejši sodni praksi zahteva, da stranka, ki se sklicuje na priposestvovanje, razpolaga z listino, ki ni sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Praksa in teorija dopuščata priposestvovanje nepremičnin le v primeru, kadar priposestvovanje temelji na neizpolnjenem pravnem poslu. Tožeča stranka je sicer v tožbi navedla, da so njeni predniki sporno zemljišče kupili, vendar teh navedb niso potrdile stranke in priče. Nepremičnine niso mogle biti predmet izročilne pogodbe med M. V. in njegovim pravnim prednikom, kot tudi ne darilne pogodbe med njim in prvo tožnico. Sklenitev pravnega posla kot podlago za dobrovernost priposestvovanja se zahteva v zadevi II Ips 951/2007 ter II Ips 608/2005. Sodišče je svojo ugotovitev, da sta bila tožnika dobroverna, oprlo le na dejstvo, da ju toženec ni opozarjal na zemljiškoknjižno stanje. Za priposestvovanje mora biti izkazana zavest o lastništvu brez najmanjšega dvoma. Priča M. V. ni bila verodostojna priča, saj je prebral vloge strank in je bil seznanjen s trditveno podlago in potekom spisa. Priča T. S. je izpovedal, da je tožnikov oče vedel za neurejeno stanje, prav tako priča A. P. Tožnika sta se seznanila z dejanskim zemljiškoknjižnim stanjem najkasneje v letu 2005, ko se je opravljala geodetska izmera.

Sodišče je napačno uporabilo določilo ZTLR in SPZ ter napačno ugotovilo trajanje priposestvovalne dobe. SPZ je pričel veljati 1.1.2002, tožba pa je bila vložena 26.6.2007, kar pomeni, da je do vložitve tožbe poteklo 6 let in 6 mesecev priposestvovalne dobe. Po določilu 268. člena SPZ se ZTLR uporablja samo za postopke, ki so se pričeli pred uveljavitvijo SPZ. To pomeni, da je potrebno za odločanje uporabiti določila SPZ. Priposestvovalne dobe pa ni mogoče ugotavljati tako, kot je to storilo sodišče, pač pa od vložitve tožbe nazaj. Dobrovernost tožnikov je bila prekinjena najkasneje leta 2005, ko so bile opravljene geodetske meritve.

Zatrjuje tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ter do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče je navedlo vse razloge, ki takšno odločitev utemeljujejo. Pritožbeno sodišče jih povzema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati posest ter potek pravnorelevantne priposestvovalne dobe, nasprotno pa toženi stranki ni uspela dokazati, da tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki niso bili v dobri veri, da stvar, ki so jo imeli v posesti ni njihova, torej je sodišče posledično ugotovilo tudi dobrovernost posesti tožeče stranke.

6Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče pri odločanju uporabilo napačno materialnopravno podlago. Sodišče je ugotovilo, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki uživali sporno nepremičnino vsaj od leta 1950 dalje, oziroma je relevantna priposestvovalna doba pričela teči leta 1987, ko je posest pridobil pravni prednik tožeče stranke. Ker je bila tožba vložena 26.6.2007, torej v obdobju, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik (1), priposestvovalna doba pa je pričela teči pred njegovo uveljavitvijo (1.1.2003) je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo določbe SPZ (269. člen SPZ). Po citiranem določilu se namreč glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo zakona, upoštevajo določila SPZ. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določilo 268. člena, ki se nanaša na nadaljevanje postopkov in določa, da se postopki, ki so se pričeli pred uveljavitvijo zakona, zaključijo po določilih prejšnjih zakonov, razen če zakon določa drugače. Postopek, se je v danem primeru začel po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika, priposestvovalna doba pa je začela teči že pred uveljavitvijo zakona.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo pravočasne trditvene podlage, saj sta tožnika trditveno podlago spremenila na naroku 29.10.2010, kar je prepozno. Tožnika sta že v tožbi poleg trditve, da so njuni predniki pred več kot 80-mi leti od prednikov tožencev kupili sporno zemljišče, podala tudi trditev, da tožnika oziroma njuni pravni predniki več kot 80 let to zemljišče uživajo. Na trditve tožene stranke (ki jih podaja ponovno v pritožbi), o neizkazanosti pridobitve spornega zemljišča na podlagi kupoprodajne pogodbe, je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v 13. točki izpodbijane sodbe. Za priposestvovanje po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (2) ni bil potreben pravni naslov. Dovolj je, da so tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki izvrševali posest na spornem delu zemljišča določeno dobo ter bili v dobri veri. Zakonitosti posesti tožeči ni potrebno izkazati.

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da novejša sodna praksa dopušča priposestvovanje nepremičnin le v primeru, kadar temelji priposestvovanje na izpolnjenem pravnem poslu. Začetek in tek priposestvovalne dobe segata v danem primeru v čas veljavnosti ZTLR, ko zakonitosti posesti ni bilo potrebno izkazovati. O tem je navedlo obširne razlage že prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi.

9Sodišče ugotovljene dobrovernosti tožeče stranke ni oprlo zgolj na dejstvo, da toženec ni opozarjal na zemljiškoknjižno stanje, kot zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče je v prepričljivi dokazni oceni med ostalim upoštevalo tudi izpovedbi priče P. L. in S. K., ki sporov glede poteka meje med zemljišči pravdnih strank nista zaznali ter izpovedbo priče M. V. Sodišče je izpovedbi priče V. sledilo. Ocenilo jo je v okviru dokazne ocene, svoje odločitve pa ni oprlo zgolj na njegovo zaslišanje, ampak je napravilo zaključke na podlagi celotne dokazne ocene. Dokazno je ocenilo je tudi izpovedbi prič T. Š. in A. P., na kateri se sklicuje pritožba. Tudi ob upoštevanju njunih izpovedb so zaključki o dobrovernosti tožnikov, ki jih je naredilo sodišče prve stopnje, pravilni. A. P. je izpovedovala o obdobju preden je nastopil posest M. V., priča T. Š. pa je izpovedal, da zemljiškoknjižna meja ne poteka na način, kot se uporablja. Njuna izpovedba tako ne dokazuje, da naj bi se tožeča stranka ter njuni pravni predniki zavedali nasprotovanja uporabe zemljišča s strani tožene stranke. Vse to pa je v okviru dokazne ocene upoštevalo že prvostopenjsko sodišče. Kot nelogično je ocenilo tudi, da tožena stranka in njeni pravni predniki, če bi se zavedali zemljiškoknjižnega stanja, ne bi nasprotovali posesti tožeče stranke ter njenih prednikov in dovoljevali gradnjo in obnovo objektov na spornem delu zemljišča.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačno oblikovanem tožbenem zahtevku in nemožnosti vpisa v zemljiško knjigo. Prvostopenjsko sodišče je pozvalo tožečo stranko na popravo tožbe, kar je tožeča stranka tudi storila. Elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru je sestavni del izpodbijane sodbe. Tožbeni zahtevek oziroma izrek izpodbijane sodbe vsebujeta vse podatke, ki omogočajo vpis v zemljiško knjigo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na judikat Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 276/2010, kjer gre za presojo pravilnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila. V konkretnem primeru ne gre za nedoločen, nepopoln oziroma nejasen zahtevek. Nanaša se na točno določeno nepremičnino, opredeljeno z znakom parcelne številke in katastrske občine ter navedeno skupno velikostjo. Dvom o identiteti nepremičnine ni podan in ni sporno, za katero nepremičnino gre.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku (3)).

12Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, krijeta stranki sami svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ.

(2) Ur. l. RS, št. 6/1980 in naslednji, v nadaljevanju ZTLR.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008.