VSM sodba I Cpg 174/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) odškodnino v višini 19.772,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2012 dalje do plačila, ter da ji mora v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.494,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila. Vtoževani znesek predstavlja stroške zdravljenja ter izplačana nadomestila osebnega dohodka zaradi nesreče pri delu delavca toženca - zavarovanca tožnika.

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Vztraja pri svoji verziji škodnega dogodka in poudarja, da je delavca poučil o varstvu pri delu, mu omogočil opravo izpita in tečaj iz varstva pri delu ter mu dal jasna in natančna navodila o delu, ki ga je moral opraviti. Ker je delavec v nasprotju z njegovimi navodili in kljub prepovedi vstopil v jamo, v kateri je toženec pripravljal armaturne mreže za betoniranje, meni, da mu ni mogoče očitati kršitve iz 27. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD). Izpostavlja, da je bila njegova naloga pri izgradnji gnojne jame zgolj položitev armaturnih mrež, za kar mu ni bilo potrebno sklepati gradbene pogodbe. Vsekakor ni bila njegova dolžnost poskrbeti za utrditev brežine izkopane jame. Investitor J.B. je gradbena dela izvajal v lastni režiji. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker so bili stroški zdravljenja, ki jih vtožuje tožnik, plačani iz zavarovanja, ki ga je za poškodovanca plačeval toženec in zdi se mu nepravično, da mora poleg zavarovanja plačati tudi stroške zdravljenja. Predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba in glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo uporabilo pravilno, pri tem pa ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

5Tožnik od toženca – delodajalca zahteva povračilo stroškov zdravljenja svojega zavarovanca – delavca D.Z., ki se je dne 10. 5. 2010 poškodoval pri izvajanju del v gradbeni jami, ko mu je na nogo padel kos betonske stene. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da se je delovna nezgoda zgodila na način kot ga je opisal tožnik, torej v gradbeni jami, globoki 2,5 m, ob obstoječem hlevu, saj so to potrdile zaslišane priče D.Z., M.R. in N.K., pa tudi izvedenec je ocenil, da je glede na okoliščine dogodka, nastalo poškodbo in potek gradnje prizidka večja verjetnost, da se je delovna nezgoda zgodila na opisan način (list. št 67-68 sodnega spisa).

6Tožnik je tožencu, v smislu zahteve po zagotavljanju varnih delovnih pogojev in organizacije dela, ki ne ogroža varnosti in zdravja delavca, očital kršitev določb ZVZD in Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih.

7Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da predstavlja materialnopravno podlago za presojo obravnavanega primera 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki v prvem odstavku določa pravico zavoda zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko - sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Gre za regresno upravičenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje v primeru krivde delodajalca za nastanek poškodbe delavca in posledičnih izplačil iz naslova zdravstvenega zavarovanja, zato pritožbene navedbe o nepravičnosti tovrstnega zahtevka niso utemeljene.

8Sodišče prve stopnje je obširno in pravilno obrazložilo, v čem so opustitve toženca (11. točka obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča o obstoju očitanih kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter vzročno zvezo med opustitvijo potrebnih ukrepov in nastalo škodo, toženec pa se skladno z obrnjenim dokaznim bremenom krivde ni uspel razbremeniti.

9Da je izvedel ukrepe za varno in zdravo delo na gradbišču toženec ni dokazal. Pritožbene navedbe, da je predložil dokaze o ustrezni usposobljenosti delavca, ne držijo. V zvezi s tem v postopek pritegnjeni izvedenec iz varstva pri delu v podanem mnenju navaja, da o tem, ali je bil delavec ustrezno teoretično usposobljen za delo, ki ga je opravljal na gradbišču, ne more podati konkretnega odgovora, ker toženec ni predložil zahtevane dokumentacije, ki bi slednje dokazovala. Sicer pa izvedenec glede na stanje na gradbišču meni, da bi do nezgode prišlo tudi v primeru, če je bil delavec za predmetno delo primerno strokovno usposobljen.

1027. člen ZVZD določa, da mora delodajalec obvestiti vse delavce, ki bi lahko bili izpostavljeni resni in neposredni nevarnosti o vrsti tveganja in varnostnih ukrepih ter jim omogočiti, da ustavijo delo in se napotijo na varno. Upoštevanje te dolžnosti delodajalca je po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru potrebno presojati v povezavi z izvedbo oziroma neizvedbo ostalih potrebnih ukrepov. Ob pavšalnem zatrjevanju, da je delavcu prepovedal vstopiti v jamo in s tem, ko ni poskrbel za zaščito brežine jame in na steno hleva namestil oporne konstrukcije, ki bi preprečila rušenje stene, nedvomno ni zadostil zahtevam iz citiranega 27. člena ZVZD.

11Dejstvo, da je investitor delo izvajal v lastni režiji in da s tožencem kot izvajalcem del ni sklenil gradbene pogodbe, na odgovornost toženca kot delodajalca v razmerju do poškodovanega delavca ne vpliva. Izvedenec je pojasnil, da v kolikor bi bila med investitorjem in izvajalcem del sklenjena gradbena pogodba in zagotovljen gradbeni nadzor, bi bil s tem vzpostavljen zakonsko predpisan odnos z jasno razmejitvijo obveznosti naročnika in izvajalca del. Ker tega ni bilo, se izvajalec del ne more ekskulpirati svoje odgovornosti kot delodajalca s prevalitvijo odgovornosti na investitorja. Po ZVZD je delodajalec tisti, ki je dolžan poskrbeti za varno in zdravo delo svojih zaposlenih. Če je toženec menil, da glede na stanje gradbišča tega ne more zagotoviti, bi delo pač odklonil. Toženec na podlagi 87. člena ZZVZZ odgovarja kot delodajalec, ki ni zagotovil ukrepov varstva pri delu ali drugi ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, in ne kot izvajalec del. V razmerju med zavodom in delodajalcem je pomembno le kakšna škoda je nastala in ali jo je pripisati pomanjkanju ustreznih ukrepov varstva pri delu.

12Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik torej niso podani, sodišče druge stopnje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je posledica neuspeha s pritožbo.