VSL sklep II Cp 1708/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka same krije stroške za odgovor na pritožbo.

1V tej pravdni zadevi tožnik uveljavlja plačilo avtorskega honorarja. Tožena stranka se zahtevku upira, češ da je avtorska pogodba nična.

2Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presodilo, da je ugovor ničnosti utemeljen ter je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

3Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če tega ne bo storilo, naj jo vsaj razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Trdi, da je sodišče pri odločanju o ugovoru ničnosti pogodbe kršilo razpravno načelo. Tožena stranka naj bi se sklicevala na kršitev pravila iz 100. člena ZJU (1), sodišče naj bi mimo trditvene podlage obravnavalo tožnikovo ravnanje v luči 10., 13. in 14. člena ZJU ter se ukvarjalo s causo pogodbe.

Pritožnik sodišču očita, da ni navedlo predpisa, ki naj bi preprečeval sklenitev neposredne pogodbe med tožnikom in ministrstvom. To je zato zgolj konstrukt sodišča. Tak predpis po trditvah pritožnice ne obstaja.

Dalje trdi, da je tožena stranka zasledovala dobiček. Ta dobiček naj bi se odražal v dejstvu, da bi bila tožena stranka kasneje s strani ministrstva izbrana za vzdrževanje aplikacije. Iz tega pritožnica izpeljuje sklep, da je pogodba imela veljavno causo.

Dalje trdi, da bi moralo sodišče uporabiti pravilo drugega odstavka 86. člena OZ (2), ki ureja položaj, ko je sklenitev pogodbe prepovedana le eni strani.

Pritožnik graja razloge sodišča, ki so trditveno in dokazno breme glede vprašanj, ali je v postopku javnega naročila dajal ponudnikom kakršnakoli pojasnila, naložilo njemu.

Napada tudi razloge sodišče, ki se ukvarjajo z vprašanjem spreminjanja razpisne dokumentacije med postopkom javnega naročanja. Sprašuje se, od kod sodišču vedenje o teh vprašanjih. V trditveni podlagi namreč o tem ni govora, v zakonodaji pa tudi ne. Prav tako ne gre za splošno znana dejstva.

Kot deplasirane označi razloge izpodbijane sodbe, da bi bil moral tožnik svojemu delodajalcu predlagati rešitve, ki jih predvideva 95. člen ZJU.

Nazadnje uveljavlja še procesno kršitev, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče P.. Sodišče naj bi navedeni dokazni predlog zavrnilo kot prepozen, čeprav je bil dokaz predlagan v zvezi z dejstvi, na katera je opozorilo sodišč druge stopnje v razveljavitvenem sklepu.

4Pritožba je bila vročena toženki, ta je nanjo odgovorila in predlagal njeno zavrnitev. Trdi, da skuša tožnik s sklicevanjem na procesna pravila zanikati povsem očitne stvari. Sam tožnik je izpovedal, da naj bi posel v vsakem primeru dobil on. Sam je povedal, da je avtorsko pogodbo s toženo stranko sklenil zgolj zato, ker se je zavedal, da je z ministrstvom ne more. Šlo je za jasno izigravanje pravil o javnem naročanju.

5Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje

6Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje:

- Ministrstvo za delo, družine in socialne razmere je potrebovalo računalniško aplikacijo za vodenje javnih naročil.

- Tožnik je bil in je še vedno zaposlen na tem ministrstvu kot informatik.

- Tožnikovi nadrejeni na ministrstvu so se odločili, da bodo za namen računalniške aplikacije izvedli ustrezen postopek javnega naročanja, saj so skupaj s tožnikom ugotovili, da zakonodaja RS ne omogoča, da bi oseba, ki je na ministrstvu redno zaposlena, za svoje dodatno delo z ministrstvom sklenila še avtorsko pogodbo oziroma da bi tožnik to naredil za plačilo preko avtorske pogodbe. Hkrati so ugotovili, da ta pravila ne omejujejo, da bi tožnik sklenil pogodbo s katerim drugim podjetjem.

- Tožnik je nato v resnici (29.8.2008) sklenil pogodbo z družbo N. d. o. o. (pravno prednico tožene stranke), katere predmet je bila prav takšna računalniška aplikacija, za kakršno je obstajala potreba na ministrstvu. Enako pogodbo je sklenil tudi s podjetjem U.. Obe družbi sta se nato prijavili v postopku javnega naročanja. Sklenitev obeh pogodb je po ugotovitvi sodišča prve stopnje služila le za obid zakonodaje.

- Ministrstvo je v postopku javnega naročanja izbralo družbo N. d. o. o.

- Tožnik je bil v postopku javnega naročanja s strani ministrstva določen za kontaktno osebo.

Pravna presoja sodišča prve stopnje

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi teh dejstev presodilo, da je bila kavza pogodbe med tožnikom in toženo stranko nedopustna in zato nična. Nasprotovala je morali. Obenem je bil njen edini namen, da se obide zakonodaja. Celotno tožnikovo ravnanje je nadalje označilo kot nemoralno. Kot primer kršenega moralnega načela je omenilo dolžnost izogibanja nasprotju interesov. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnal v nasprotju z javnim interesom in načeli ZJU. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru, da je pogodba, ki je podlaga tožbenega zahtevka v tej pravdi, nična.

8Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje in pritrjuje materialnopravnim sklepom sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožnikovih procesnih očitkov

9Pritožbeno sodišče zavrača pritožnikove očitke o kršitvi razpravnega načela. Dejanske navedbe, s katerimi je tožena stranka uveljavljala ugovor ničnosti, so v bistveni meri vsebovane že v odgovoru na tožbo. Njihovo bistvo je v opisu same sheme celotnega življenjskega primera, ki se ne zamejuje zgolj na civilnopravni zunanji videz pogodbe z dne 29. 8. 2009. S strani tožene stranke zatrjevana shema je bila v bistvenem naslednja: Ministrstvo za delo, družine in socialne razmere je potrebovalo računalniško aplikacijo za vodenje javnih naročil. Tožnik je bil na tem ministrstvu zaposlen kot informatik. Zaradi preprek, ki so vsaj oteževale, če ne onemogočale izplačilo avtorskega honorarja, so se dogovorili, da se bo na javni razpis ministrstva prijavila tretja oseba (to je prvotoženka), tožnik pa bo sklenil pogodbo s prvotoženko, tej izročil avtorsko delo, ta pa ga bo nespremenjenega izročila naprej ministrstvu. Z druge strani pa bo Ministrstvo plačalo avtorski honorar prvotoženki, ta pa naprej tožniku. Če pri tem tožena stranka ni navedla pravnih pravil, katerim naj bi ravnanje tožnika nasprotovalo, marveč je to storilo sodišče, pri tem ne gre za kršitev razpravnega načela, marveč za uporabo materialnega prava.

10Pritožnikove trditve, da naj bi družba N., d. o. o., imela interes za sklenitev pogodbe, ker bi v nadaljevanju pridobila možnost odplačnega vzdrževanja aplikacije, to pa naj bi kazalo, da je kavza pogodbe v celoti zakonita, sodba sodišča, ki o tem nima razlogov, pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, niso utemeljene. Neraziskano dejansko stanje v tem delu je za to zadevo irelevantno. Zato se pritožbeno sodišče tudi ni ukvarjalo s tem, ali je toženec tovrstne trditve sploh podal že kdaj prej. Vzdrževanje aplikacije je namreč nov posel. Gre za neko drugo izpolnitveno ravnanje, glede katerega bi ministrstvo sklenilo nov, dodaten posel. Gre torej za izpolnitveno ravnanje, ki presega okvir obravnavanega posla in četudi bi bil to notranji nagib pravne prednice tožene stranke, to še zdaleč ni moglo prerasti v kavzo pogodbe, ki je predmet te pravde. Takšnih trditev tožeča stranka zvezi z obravnavano pogodbo tudi ni podala.

11Dokazni sklep sodišča prve stopnje, da se ponovno predlagan dokaz z zaslišanjem priče P. zavrne kot prepozen, je procesnopravno pravilen. Že sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo ugovor tožnika, da je ta dokazni predlog v prvotnem postopku umaknil zaradi materialnega pravdnega vodstva (torej smiselno, da je bil zaveden s strani prvotne in kasneje opuščene materialnopravne diagnoze sodišča prve stopnje). Za tak sklep ni v procesnem gradivu niti podlage. Zato pritožbeno sodišče tudi nima niti najmanjšega razloga, da bi ne sprejelo procesnopravne utemeljitve sodišča prve stopnje. Prav tako ne drži pritožnikova navedba, da bi šele pritožbeno sodišče opozorilo na problem ničnosti pogodbe. Na ta problem je že v odgovoru na tožbo opozorila tožena stranka.

O tem, kateri predpisi so bili izigrani

12Pritožnik se sprašuje, katera določba je preprečevala, da bi Ministrstvo z njim sklenilo neposredno avtorsko pogodbo. Trdi, da takšnega pravila ni. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da nima prav. Sklenitev takšne pogodbe so glede na vrednost pogodbene storitve preprečevale določbe ZJN-2.

13ZJN-2 določa obvezna ravnanja naročnikov, ponudnikov in podizvajalcev pri javnem naročanju blaga, storitev in gradenj. Organ Republike Slovenije je po prvi alineji prvega odstavka 3. člena ZJN-2 naročnik, za katerega veljajo pravila javnega naročanja. Ministrstvo je organ Republike Slovenije. Naročnik izvede javno naročanje po postopku oddaje naročila male vrednosti ali kateremkoli drugem postopku iz 1. do 5. točke prvega odstavka 24. člena ZJN-2, če je vrednost predmeta javnega naročila brez DDV pri naročanju blaga ali storitev enaka ali višja od 20.000 eurov in nižja od 134.000 eurov (drugi odstavek 24. člena ZJN-2). Če je vrednost višja, so postopki še strožji in jih bolj ali manj v celoti ureja pravo EU. Javno naročilo mora biti v tem primeru objavljeno Uradnem listu EU.

14To so torej obvezna pravila, ki jih je skušal pritožnik obiti s pogodbeno konstrukcijo, ki je predmet te pravde. S tem ni obšel le golih pozitivnopravnih predpisov, ki bi bili sami sebi namen, marveč je obšel celotno bistvo določb ZJN-2, ki je v zagotavljanju konkurenčnosti na eni in gospodarnem ravnanju z javnimi sredstvi na drugi strani.

15Ker torej tožnik z ministrstvom neposredne pogodbe ni smel skleniti, bi se torej moral, če bi hotel odplačno narediti računalniško aplikacijo, prijaviti kot ponudnik javnega naročila. Ta postopek bi moral biti tak, da bi bila tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnik kot javni uslužbenec zaposlen na tem istem ministrstvu, spoštovana vsa načela in pravila javnega naročanja.

16Namesto tega je tožnik ubral tretjo pot. Takšno, ki je obšla načela in pravila javnih naročil. V postopku javnega naročanja je sicer še vedno sodeloval, vendar ne kot ponudnik, ki se prijavi na razpis, marveč kot kontaktna oseba na drugi strani, torej na ministrstvu. Hkrati pa je sklenil pogodbo z dvema potencialnima ponudnikoma, predmet pogodbe pa je bil identičen, kot če bi sklenil neposredno pogodbo z ministrstvom – le da se je vmes pojavila še tretja oseba.

O tem, kaj je bistvo (duh) prava javnega naročanja

17Poglavitni namen pravil o javnem naročanju je zagotoviti konkurenco pri poslovanju z javnim sektorjem. Pravila javnega naročanja želijo odpraviti tiste ovire za delovanje svobodnega trga, ki so pogojene s posebnim režimom delovanja javnega sektorja. Z vidika prava EU pravila o javnem naročanju preprečujejo neenakopravno obravnavanje ponudnikov iz posameznih držav članic ter zagotavljajo prost pretok blaga in storitev. Poleg varstva konkurence in zaščite vseh, ki so na trgu, je namen pravil o javnem naročanju zagotoviti tudi gospodarno porabo javnih sredstev. Ker pravila o javnem naročanju zahtevajo od oseb javnega sektorja, da pred izbiro pridobijo konkurenčne ponudbe, posredno vplivajo na gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev (3).

18Katera je največja past, ki jo predstavlja posebnost poslovanja s strani javnega sektorja, je seveda očitno. To je, da gre za ravnanje z javnim, in ne z lastnim denarjem. Ker je tako, ljudi (personalnega substrata javnega sektorja) ne vodi za zasebni trg značilna gospodarska kompetitivnost (ki uravnava gospodarno izbiro sopogodbenika in tudi pogodbene cene), marveč so razlogi za izbiro pogodbenega partnerja in tudi za določitev pogodbene cene lahko tudi povsem negospodarne narave, v skrajnosti lahko tudi koruptivni do te mere, da ustrezajo kazensko pregonljivemu pretakanju javnih sredstev v zasebni žep.

19Ker je očitno, da človeška narava in morala tega nista zmožni vselej učinkovito preprečiti, skrbi za to (tudi) sistem javnega naročanja. Mnoga njegova pravila so plod izkustvenega spoznanja, kje so nevarna mesta za zlorabo ravnanja z javnim denarjem. Če se pravila javnega naročanja uporabljajo „malce po svoje“ ali če se celo bolj ali manj očitno obhajajo, potem je možnost, da bo cilj prava javnega naročanja v konkretnem primeru tudi uresničen, bistveno zmanjšana, marsikdaj pa je rezultat tako izpeljanega javnega naročila lahko diametralno nasproten od pravno zaželenega (torej škodljiv in koruptiven).

O nedopustni kavzi

20V luči ugotovljenega dejanskega stanja, ki je plod trditev tožene stranke, ki so dokazane tudi s tožnikovo sicer iskreno izpovedbo, se je treba torej še na pritožbeni stopnji vprašati, kakšna je bila podlaga (kavza) sporne avtorske pogodbe. Na videz gre za običajno kavzo vzajemne pogodbe (causa acquirendi). Takšnemu tipu ustrezajoč razlog na strani tožene stranke je pridobitev avtorskega dela in njegovih koristi, na strani tožeče stranke pa pridobitev poštenega (!) plačila za opravljeno delo (4). Vendar glede na ugotovitve o celotnem kontekstu življenjskega primera, je konkretna kavza zgolj navidezna, saj je s svojim videzom služila le za obid zakona. Poslovni namen pravne prednice tožene stranke ni bil ta, da bi pridobila računalniško aplikacijo, marveč da jo bo namesto tožnika posredovala ministrstvu, njemu pa odstopila honorar (izkazalo se je, da se mu je zavezala plačati celo več, kot je sama prejela s strani ministrstva – a ta življenjska anomalija, pri kateri lahko zgolj ugibamo, ali gre za napako ali morda celo za namerno črpanje sredstev gospodarske družbe ali pa za kaj tretjega, za končno presojo ne more biti bistvena). Poslovni namen tožnika tudi ni bil, da bi za pravno prednico tožene stranke izdelal računalniško aplikacijo, marveč da bi prek nje dosegel tisto, česar z neposredno pogodbo z ministrstvom zaradi pravil o javnem naročanju ni smel doseči.

21Po prepričanju pritožbenega sodišča sporne pogodbe ni mogoče pravno ovrednotiti ločeno od celotnega življenjskega konteksta. To pomeni, da jo je treba ovrednotiti kot sestavni del konstrukta, saj to v svetu dejanskega tudi je. Sestavni del tega konstrukta so poleg sporne pogodbe, še: (a) sklenitev pogodbe med ministrstvom in pravno prednico toženke, (b) celoten postopek javnega naročila v zvezi s slednjo pogodbo in (c) vnaprejšen dogovor med tožnikom in ostalimi predstavniki ministrstva o tem, da bo tožnik izdelal aplikacijo, videz o izvedbi javnega naročila pa bo drugačen.

22Obid zakona (fraudem legis agere) je tisto ravnanje, ki sicer ne pomeni kršitve črke predpisa, nasprotuje pa namenu zakonodajalca (5). Takšno ravnanje je zanesljivo nemoralno, na številnih pravnih področjih pa tudi protipravno. Protipravno bo takšno ravnanje zanesljivo tedaj, ko se pravo sklicuje na moralo. Primer, ko je moralno pravilo zajeto v splošno in abstraktno pravno normo ter gre za njegovo prelitje v pravno pravilo (6), je blanketno pravno urejanje. To je tedaj, ko je vsebina pravnega pravila odvisna od moralnega, na katerega se pravno pravilo sklicuje (7).

23Zakonski primer tovrstnega blanketnega urejanja je že splošno pravilo o ničnosti (86. člen OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje (med drugim) moralnim načelom, nična). Enako velja glede posebne določbe o nedopustni pogodbeni podlagi (kavzi). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Če ni podlage, ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek 39. člena OZ).

24Pravna hipoteza, ki jo je v prejšnjem pritožbenem postopku v razveljavitvenem sklepu podalo pritožbeno sodišče, se je glasila: pogodba, katere edina (resna, nenavidezna) podlaga (kavza, razlog) je obid zakona (z namenom, da bi se dosegla uresničitev neke druge pogodbe, ki je za stranki tiste pogodbe nedopustna – torej za ministrstvo na eni in tožnika na drugi strani), ne ustreza pojmu dopustne podlage iz prvega odstavka 39. člena OZ.

25Ta hipoteza se je v ponovljenem postopku pokazala za resnično.

O umestitvi obravnavane pogodbe z nedopustno kavzo v še dodatno protipraven in nemoralen kontekst

26Cilj, ki ga je tožnik s pomočjo tedanjega personalnega substrata prvotoženke želel doseči, je sklenitev pogodbe, ki med drugim nasprotuje bistvu pravil javnega naročanja. Bistveno načelo javnega naročanja je načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2 (8)). Gre namreč za porabo javnih sredstev, zato je potrebna regulacija, ki naj prepreči, da bi (na strani države) zasebni interes kadarkoli prevladal nad javnim interesom. V obravnavani zadevi ni šlo za majhna javna sredstva, marveč za 46.640,00 EUR, kar, kot je bilo že rečeno, predstavlja 51 povprečnih neto plač v državi v tistem času (torej denar, za katerega mora povprečen zaposleni v državi delati več kot 4 leta). Zagotovitvi tega izvornega načela služi tako med drugim načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2). Ponudnik mora biti izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Enako velja glede načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), ki določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Nazadnje pa v zvezi z določbami ZJN-2 pritožbeno sodišče opozarja še na določbo osmega odstavka 79. člena ZJN-2 (9). V postopku izvedbe javnega naročila št. 51/2008 – FP (priloga B5) je tožnik nastopal kot kontaktna oseba. Ne glede na to, kakšen je bil pomen te njegove vloge, že samo to dejstvo zadošča za sklep o nedopustnem nasprotju interesov. Pritožbeno sodišče se zato ni podrobneje ukvarjalo s pritožbenim napadom na razloge izpodbijane sodbe v 37. točki sodbe, saj gre za rezervne razloge in je o nasprotju interesov mogoče govoriti tudi brez njih.

27ZIntPK (10) je sicer začel veljati kasneje, kot je bila sklenjena sporna pogodba. A pomembna materialna prvina tega zakona je tudi to, da gre med drugim za kodifikacijo nekaterih temeljnih moralnih načel v družbi. Takšno moralno načelo je npr. kodificirano v 37. členu ZIntPK, ki govori o dolžnosti izogibanja nasprotju interesov. Ali pa kar temeljni namen, ki je uzakonjen v 1. členu, to je namen krepitve delovanja pravne države, krepitev integritete in transparentnosti ter preprečevanje korupcije in preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov. Do nasprotja interesov pa pride lahko seveda tudi tedaj, ko „oseba, odgovorna za javna naročila“ (11. točka četrtega člena ZIntPK) ni funkcionar.

28Ravnanje tožnika, kakršno zatrjuje tožena stranka, ko uveljavlja ničnost, pa nazadnje nasprotuje tudi načelu častnega ravnanja (10. člen ZJU). Ta določa: javni uslužbenec ravna pri izvrševanju javnih nalog častno v skladu s pravili poklicne etike.

29Nazadnje se pritožbeno sodišče opredeljuje še do nezapisane dileme, ki se ponuja sama po sebi. Namreč, ali ni enako nepošteno, če tožena stranka znesek, ki ga je prejela s strani ministrstva, zadrži zase. Drugi odstavek 104. člena ZOR (11) je dopuščal možnost, da v takšnem primeru sodišče lahko odloči, da mora druga stranka ono, kar je prejela na podlagi prepovedane pogodbe, izročiti občini, v kateri ima sedež oziroma stalno prebivališče. Šlo je za svojevrstno izpeljavo instituta Condictio ob turpem causam. OZ, po katerem je treba presojati obravnavano zadevo, takšne možnosti več ne pozna. Vendar ta zakonodajna sprememba ne more pomeniti, da je zahtevek zaradi tega sedaj utemeljen, marveč le to, da ta sankcija več ni del uradnega posega v konkretnem civilnopravnem postopku, marveč del samostojnega civilnopravnega ali kazenskega postopka.

30Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 ter poznejše spremembe tega predpisa)

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št.83/2001)

(3) Povzeto po: Vesna Kranjc, Zakon o javnem naročanju s komentarjem, GV založba 2007, str. 32, 33.

(4) Za maksimalno dva meseca dela v prostem času naj bi tožnik prejel vrednost 51 povprečnih plač v državi.

(5) Glej Janez Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 306. Rek (Paul.D.1,3,29) se glasi: Contra legem facit, qui id facit quod lex prohibited, in fraudem vero, qui salvis verbis legis sententiam eius circumvenit (v prevodu: Zakon krši, kdor počne, kar zakon prepoveduje, goljufa pa ga, kdor ga izigrava, ne da bi prizadel samo besedilo).

(6) Glej Marijan Pavčnik, Teorija prava, 4, pregledana in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2011, str. 261.

(7) Ibidem.

(8) Zakon o javnem naročanju (Uradni list, št. 128/2006 ter poznejše spremembe predpisa)

(9) Ta se glasi: „Kadar je oseba, ki vodi postopek javnega naročanja, ki sodeluje pri pripravi razpisne dokumentacije ali njenih delov ali ki v kateri koli fazi odloča v postopku javnega naročanja, neposredno ali posredno povezana z izbranim ponudnikom na način, da lahko ta povezava oziroma njen zasebni interes vpliva na objektivno in nepristransko opravljanje nalog v zvezi z javnim naročilom ali vzbuja dvom o njeni objektivnosti in nepristranskosti, mora ta oseba takoj, ko je glede na okoliščine mogoče, vendar najkasneje pred oddajo javnega naročila, predstojnika oziroma naročnika, za katerega opravlja dela oziroma na drug način sodeluje v postopku javnega naročanja, o tem pisno obvestiti in ravnati v skladu z njegovimi navodili. Predstojnik naročnika mora v tem primeru zagotoviti, da se naloge opravijo zakonito in nepristransko.“

(10) Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/2010 ter poznejše spremembe)

(11) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št 29/1976 do Uradni list RS, št. 83/2001)