VDSS sodba Psp 73/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 9. 2012 in št. ... z dne 4. 6. 2012 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine o višini katere naj odloči toženec v 30 dneh po izdaji sodbe oziroma, da se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske pokojnine, ker ga ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let oziroma naj se izpodbijani odločbi odpravita in zadeva vrne tožencu v ponovni postopek.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 8. 3. 2013 in dopolnilno mnenje z dne 21. 5. 2013, ki sta zmotni in ne prikazujeta dejanskega zdravstvenega stanja tožnika. V obravnavani zadevi je zdravstveno stanje tožnika ob osebnem pregledu ugotavljala tudi Invalidska komisija pri Kliničnem centru A., ki je ugotovila, da je tožnik 100 % invalid, da hodi s pomočjo bergel, ter da ima zdravstvene težave, ki so navedene v medicinski dokumentaciji, ki je prevedena v slovenski jezik (listina z dne 17. 8. 2011, ortopedsko poročilo z dne 4. 8. 2011, listina z dne 10. 1. 2013). Tudi invalidska komisija prve in druge stopnje pri hrvaškem zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je z odločbo z dne 28. 6. 2013 ugotovila 100 % invalidnost. Tožnik se je skliceval na ugotovitve navedenih komisij, kot tudi na medicinsko dokumentacijo, predlagal je tudi, da Komisija neposredno pregleda tožnika, česar pa sodišče prve stopnje ni dovolilo. Meni, da sta kršeni načeli zakonitosti in načelo materialne resnice. Tožnik se z zaključki izvedenskega mnenja ni strinjal in sodišču prve stopnje predložil odločbo Komisije hrvaškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je tožniku priznala 100 % invalidnost. Meni, da zaključki Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ne temeljijo na dejanskem zdravstvenem stanju tožnika, temveč na površnih ocenah medicinske dokumentacije. Meni, da je glede na okoliščino, da so ugotovitve invalidskih komisij v dveh različnih državah (BIH in Hrvaška) identične, ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pa zgolj potrjujejo ugotovitve invalidske komisije pri ZPIZ-u RS, ki je ugotovila III. kategorijo invalidnosti, edino pravilno, da prvostopenjsko sodišče sprejme zaključke invalidskih komisij iz BIH in Hrvaške oziroma, da naloži Komisiji, da opravi osebni pregled tožnika. Nadalje navaja, da na glavni obravnavi dne 10. 12. 2013 izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena, ob tem pa ne gre zanemariti, da predsednik senata ni dovolil, da pooblaščenec zastavlja vprašanja izvedencu na način, kot je to v sodnih postopkih običajno, temveč je po svoje povzemal omenjena vprašanja, ob tem pa tudi marsikaj v zapisniku ni korektno zapisano. Izvedenec ni nedvomno odgovoril na vprašanje ali se je Komisija ukvarjala z zdravstvenim stanjem tožnika pred letom 1993 oziroma ali je zdravstveno stanje pred letom 1993 nepomembno. Predsednik senata nadalje ni dovolil odgovora na vprašanje ali se je kdaj zgodilo, da Komisija pregleda osebo, katere zdravstveno stanje se ugotavlja. Poudarja, da invalidska komisija praviloma pregleda osebo, zlasti če se mnenji invalidskih komisij razlikujeta, kot v obravnavanem primeru. Zdravstveno stanje kot ga je ugotovil ortoped KC Srbije je potrjeno tudi s strani zdravnikov specialistov v Kliničnem centru A. in pri ZPIZ-u Republike Hrvaške. Izvedenec nadalje ni odgovoril na vprašanje, kdaj je bil imenovan in pred kom je prisegel, ki ga je zastavil tožnikov pooblaščenec glede na dejstvo, da ni predložil potrdila o obnovi licence v skladu s 84. do 96. členom Zakona o sodiščih. Izvedenec je zgolj pripomnil, da so podatki o tem javni. Ta dejstva je pooblaščenec preverjal, vendar iz javnih podatkov ni mogoče ugotoviti, ali je izvedenec obnovil licenco v smislu določb Zakona o sodiščih. Enako velja tudi za ostale člane imenovane Komisije. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Nadalje izvedenec ni imel ob izdelavi izvedenskega mnenja odločbe invalidske komisije hrvaškega ZPIZ-a z dne 28. 6. 2013, ki je ugotovila 50 % invalidnost zaradi poškodbe in 50 % invalidnost zaradi bolezni. Takšno ugotovitev je v reviziji potrdila invalidska komisija II. stopnje pri Ministrstvu za delo Republike Hrvaške. Na podlagi teh odločb mu je priznana invalidska pokojnina za zavarovalno dobo na območju Hrvaške. Na zastavljeno vprašanje, ali se je mogoče strinjati, da zdravniški eksperti kot člani invalidske komisije v KC A. in pri ZPIZ-u niso lečeči zdravniki, temveč pooblaščeni izvedenci, pa izvedenec ob zapletih pri povzemanju vprašanj, niti ni odgovoril. Navaja še, da gre za spor polne jurisdikcije in da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o primarnem zahtevku tožnika, tj. o priznanju sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. … z dne 18. 9. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 4. 6. 2012 in ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

S prvostopno odločbo z dne 4. 6. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 18. 9. 2012, je toženec odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 13. 9. 2011 dalje, in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik 23. 6. 2010 pri bosanskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zaradi ugotovitve pravice po slovenskih predpisih, je bosanski nosilec zavarovanja zahtevo z medicinsko dokumentacijo odstopil tožencu. V okviru navedenega postopka je bilo ugotovljeno, da ima tožnik v Sloveniji v času od 6. 2. 1974 do 16. 10. 1992 (s prekinitvami) 15 let, 8 mesecev in 6 dni pokojninske dobe. Pri tožencu je najprej tožnikovo delovno zmožnost ocenjevala invalidska komisija prve stopnje, ki je dne 29. 5. 2012 menila, da je tožnik od 13. 9. 2011 dalje invalid III. kategorije invalidnosti. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer ni potrebna spretnost prstov desnice in ne bo dvigoval in prenašal bremen nad 15 kg, izmenoma stoje – sede ter brez hoje po neravnem terenu. Glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na invalidnost je bila kasna posledica po drugih opredeljenih poškodbah zgornjega uda, bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost pa pridobljena odsotnost prstov vključno s palcem, primarna arterijska hipertenzija ter neopredeljena artroza kolena. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik od 14. 4. 2008 zaradi posledic poškodbe izven dela invalid III. kategorije invalidnosti. 15. 1. 2010 je bil operativno zdravljen zaradi okvare levega kolena, narejena je bila resekcija medialnega meniskusa. Po pregledu nove medicinske dokumentacije je menila, da pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bil popolnoma nesposoben za pridobitno delo.

Nato je invalidska komisija druge stopnje tožnikovo delovno zmožnost ocenjevala še v pritožbenem postopku in je bila dne 10. 9. 2012 ponovno mnenja, da je pri tožniku od 13. 9. 2011 podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, tj. »krmar«. S polnim delovnim časom in naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: kjer ni potrebna spretnost desnice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, izmenoma stoje in sede, brez hoje po neravnem terenu, brez vzpenjanja na lestve in odre, brez dela na višini. Iz mnenja izhaja, da je invalidska komisija pri podaji mnenja upoštevala zdravniško mnenje izvedenskega organa v A. z dne 13. 9. 2011 in v njem navedeno dokumentacijo tudi ocenila. Prav tako je ocenila tudi izvid travmatologa z dne 20. 1. 2011, izvid Ortopedske klinike KC A. iz januarja 2010, izvid Zavoda B., kjer je bil tožnik v mesecu maju oziroma junija 2009 ter izvid nevrologa z dne 19. 8. 2010. Kot glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na invalidnost je bila opredeljena kasna posledica po drugih opredeljenih poškodbah zgornjega uda, kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa ugotovljena odsotnost prstov desnice, bolečina v križu (lumbago) z išiasom in neopredeljena artroza kolena, kot druga bolezen, ki ne vpliva na delovno zmožnost pa arterijska hipertenzija. Leta 2010 je bila opravljena diagnostična artroskopija levega kolena, kjer se je ugotavljalo stanje po strelni rani, ruptura medialnega meniska in artroza medialnega kondila stegnenice. Leta 2009 je tožnik opravljal medicinsko rehabilitacijo zaradi bolečin v hrbtenici in kolenu. Leta 2010 je na CT-ju LS hrbtenice vidna diskus hernija L4-L5 in L5-S1, svetovana je bila terapija in kontrola. Pri tožniku je bila torej po mnenju invalidske komisije druge stopnje še nadalje podana II. kategorija invalidnosti z dodatnimi razbremenitvami pri delu.

V sodnem postopku je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaprosilo za mnenje Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti C. v D. Ta je bila v sestavi spec. ortopeda in spec. interne medicine mnenja, da je bilo v predsodnem postopku korektno ugotovljeno, da tožnik lahko opravlja drugo delo v polnem delovnem času z omejitvami kot so definirane v mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 10. 9. 2012. Iz mnenja izhaja, da ima tožnik z internističnega stališča lažjo arterijsko hipertenzijo (povečan krvni tlak), občasno mu ugotavljajo mejno povečan krvni sladkor, ima pa še težave z nevrogenim mehurjem. Po mnenju izvedenskega organa internistične težave na stopnjo invalidnosti bistveno ne vplivajo.

S takšnim mnenjem se je toženec strinjal, tožnik pa se z zaključkom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni strinjal in navajal, da je v nasprotju s predloženo dokumentacijo in njegovim dejanskim zdravstvenim stanjem, saj lahko naredi do največ 100 metrov hoje s pomagali (berglami), jemlje zdravila, ki zmanjšujejo bolečine, ki niso posledica ortopedije, temveč drugih bolezni, in da je le težko zaposljiv, ker ne obstaja takšno delo, ki bi ga lahko opravljal vsaj par ur. Komisija se po njegovem mnenju ni opredelila do ugotovitev ortopeda iz BIH, niti do izvida in mnenja nevrologa iz Kliničnega centra v E. Prav tako komisija ni upoštevala izvida in mnenja radiologa iz BIH, niti se do njega ni opredelila. Enako komisija ni upoštevala izvida in mnenja travmatologa iz E., kjer je bila ugotovljena pomembna poškodba lokomotornega sistema.

Na podlagi takih pripomb sta oba specialista iz Komisije za fakultetna izvedenska mnenja podala še dopolnilni mnenji. Specialist ortoped je v dopolnilnem mnenju dodatno pojasnil, da gre pri tožniku za stanje po poškodbi desne roke. Amputiran ima tretji, četrti in peti prst, na drugem prstu je bila narejena osteosinteza. Poškodoval se je s strojem za obiranje koruze v letu 2006. Ima tudi slabšo gibljivost palca in kazalca. Leta 2000 je imel poškodbo glave in prsnega koša ter zlom devetega torakalnega vretenca zaradi udarca z drevesom. Januarja 2010 je bila narejena diagnostična artroskopija z resekcijo medialnega meniskusa levo. Ima bolečine v ledveni hrbtenici, je depresiven in zaskrbljen za svoje stanje. Z ortopedskega stališča ugotavlja III. kategorijo invalidnosti, saj je sposoben za drugo delo v polnem delovnem času. Pri tem je izvedenec upošteval prakso podobnih primerov in bil mnenja, da s strokovnega stališča ni nobene možnosti za priznanje invalidske pokojnine. Glede drugačnih mnenj drugih specialistov je pojasnil, da le-ta ne morejo biti enaka mnenju izvedencev. Sodni izvedenec ima namreč na vpogled celotno zdravstveno dokumentacijo za razliko od zdravnika, ki zavarovanca samo pregleda v ambulanti. Iz internističnega dela dopolnilnega izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da so nevrološke težave povezane z ortopedsko stroko, internistične težave pa na stopnjo invalidnosti bistveno ne vplivajo.

Izvedenec ortopedske stroke je na glavni obravnavi dne 10. 12. 2013 pojasnil, da je bila pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevana celotna dokumentacija. Glede spremenjene invalidnosti v času po aprilu 2008 do 18. 9. 2012 je pojasnil, da so pri tožniku nastopile dodatne omejitve, ki se nanašajo predvsem na to, da se je razpolovila teža, s katero lahko operira pri delu. Sedaj ima omejitev dvigovanja in prenašanja bremen 7 kg, drugih sprememb v okviru delovnih zmožnosti ni bilo. Gleda na ugotovljeno delazmožnost v BIH pa je izpovedal, da v Sloveniji obstaja praksa kako se delovno zmožnost ocenjuje. Gre za vprašanje ali obstaja neka objektivna okvarjenost. Menil je, da z vidika ortopedije glede na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ne obstaja potreba po razbremenitvi z berglami.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Vsak specialist je tožnika obravnaval iz svoje specialnosti, iz katere je proučil tudi vso razpoložljivo dokumentacijo in posamezne izvide ter ocenil, da pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Pri tožniku gre za kasne posledice po drugih opredeljenih poškodbah zgornjega uda, ugotovljeno odsotnost prstov desnice, bolečino v križu (lumbago) z išiasom, neopredeljeno artrozo kolen in arterijsko hipertenzijo. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je tožnik, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, z omejitvami: kjer ni potrebna spretnost desnice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg, izmenoma stoje in sede, brez hoje po neravnem terenu, brez vzpenjanja na lestve in odre, brez dela na višini kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kot sta menila oba specialista v sestavi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Pri tožniku torej na podlagi takšnega mnenja tudi ni mogoče zaključiti, da je podana II. kategorija invalidnosti, in da bi bil zmožen za drugo ustrezno delo le po predhodno opravljeni poklicni rehabilitaciji. Takšno mnenje, (ki je skladno tudi z izvedenskima mnenjema invalidske komisije prve in druge stopnje) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi, ki so bili znani do dokončne izpodbijane odločbe toženca, samo mnenje pa je tudi dovolj obrazloženo in strokovno utemeljeno.

Tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje nobenega od pogojev določenih v 67. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V skladu z navedenim členom pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Pri tožniku namreč ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let (roj. 4. 3. 1956).

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 dolžno upoštevati dokumentacijo do izdaje dokončne odločbe toženca, v konkretnem primeru je to do 18. 9. 2012, kolikor je le-ta predložena in razpoložljiva, sicer pa tisto dokumentacijo, ki je predložena. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče ni upoštevalo medicinske dokumentacije, prevedene v slovenski jezik. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vso listinsko dokumentacijo, ki jo je v spis vložil tožnik, razen listinske dokumentacije, ki jo je predložil v tujem jeziku ter ugotovilo, da le-ta ne kaže na drugačno stanje tožnika, kakor je bilo ugotovljeno v predsodnem in sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa. Listine z dne 10. 1. 2013 ni moglo upoštevati, saj je bila izdana po izdaji dokončne odločbe.

Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da bi morala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja tožnika osebno pregledati. Izvedenec ortopedske stroke, zaslišan na glavni obravnavi, je pojasnil, da osebni pregled tožnika po letu in pol od izdaje dokončne odločbe ni bil potreben, saj je izvedenski organ ugotavljal njegovo zdravstveno stanje na dan 18. 9. 2012, tj. na dan izdaje dokončne odločbe toženca.

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, s tem, ko pooblaščencu tožnika ni dovolilo postavitev določenih vprašanj izvedencu. To, da sodišče prepove določeno vprašanje, ki ni stvar izvedenskega dela, ne pomeni, da je bilo stranki preprečeno dokazovanje. Kot izhaja iz zapisnika z glavne obravnave dne 10. 12. 2013, je predsednik senata pooblaščenca tožnika posebej opozoril, da naj se vprašanja nanašajo na podan izvid in mnenje, da iz izvedenskega mnenja določno izhaja, katera dokumentacija je bila pri izdelavi izvedenskega mnenja upoštevana, da je bila naloga izvedenskega organa določena v sklepu o postavitvi izvedenskega organa, ter da naj bodo vprašanja v okviru navedenega polja, sicer jih sodišče ne bo dovolilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku na naroku ni bilo onemogočeno postavljati vprašanj izvedencu v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo na dan 18. 9. 2012. Prav tako pa je izvedenec odgovoril na ključna vprašanja povezana z delovno zmožnostjo tožnika.

Na podlagi prvega odstavka 244. člena ZPP opravi izvedensko delo izvedenec, ki ga določi sodišče. Izvedensko delo se praviloma zaupa posamezniku in izvedenec se določi predvsem med sodnimi izvedenci (1. in 2. odstavek 245. člena ZPP), izvedensko delo pa se sme zaupati tudi strokovni instituciji (3. in 4. odstavek 245. člena ZPP). Sodišče je v tej zadevi izvedensko delo zaupalo Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja kot strokovni instituciji, ki nima statusa sodnega izvedenca po 2. odstavku 245. člena ZPP. Prav tako pa tudi za člane, ki sestavljajo tako strokovno institucijo ni pogoj, da imajo status sodnih izvedencev. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedenca, so zato neutemeljene, za pritožbeno rešitev zadeve pa tudi irelevantne.

Glede na vse obrazloženo, in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.