VSL sklep IV Cp 1932/2014

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovljen ugovorni postopek.

1V tej nepravdni zadevi je sodišče takoj po prejemu predloga za izrek prepovedi približevanja in komuniciranja nasprotnega udeleženca s predlagateljico in skupnima hčerkama, predlogu ugodilo in izreklo predlagani ukrep. Sklep je nato vročilo nasprotnemu udeležencu ter ga podučilo, da se lahko sam izjavi v ugovoru. Nasprotni udeleženec je ugovor tudi vložil ter tako izdanemu sklepu kakor vsebini predloga nasprotoval.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče njegov ugovor zavrnilo. Z drugim sklepom je odločilo o stroških postopka. Del njih je naložilo v plačilo nasprotnemu udeležencu.

3Proti obema sklepoma vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. V pritožbi proti sklepu o glavni stvari predlaga, naj sodišče sklep spremeni, ugovoru ugodi ter predlog predlagateljice zavrže ali zavrne. Podredno predlaga zgolj razveljavitev izpodbijanega sklepa. V pritožbi proti stroškom pa predlaga razveljavitev sklepa o stroških in zavrnitev predlagateljičinega predloga za izdajo dopolnilnega sklepa.

4Pritožnik še vedno vztraja pri tem, da so mu bile kršene procesne pravice do poštenega sojenja. Najprej zato, ker je sodišče sam sklep o izreku sodnih ukrepov izdalo, ne da bi se o njem poprej lahko izjasnil. A tudi ko se je lahko v ugovoru izjasnil, je sodišče njegove navedbe ignoriralo. Ni razpisalo naroka in ni izvedlo nobenega izmed predlaganih dokazov, marveč je odločilo na podlagi enostranskih navedb predlagateljice. Nasprotnemu udeležencu tako ni ponudilo enakovredne vloge. Poleg tega mu ob vročitvi prvega sklepa tudi ni vročilo listin, ki jih je predlagateljica predložila k predlogu. Nasprotuje tudi temu, da se ukrep nanaša tudi na razmerje med njim in obema hčerkama. Hčerke namreč niso udeleženke tega postopka. V predlogu tudi niso navedene kot predlagateljice, poleg tega po njegovem mnenju obstaja kolizija interesov, ki preprečuje, da bi jih zastopala predlagateljica. Meni, da gre v obravnavani zadevi za zlorabo instituta po ZPND (1). Ostro nasprotuje temu, da je popolna omejitev stikov med njim in obema hčerkama za šest mesecev zgolj kratkotrajni ukrep. Takšno ravnanje sodišča namreč po njegovem mnenju vodi v odtujitev med očetom in hčerkama. Prepričan je, da za takšno omejitev ni nikakršne podlage in prekomerno posega v njegov pravni položaj. Dokazne ocene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni videti.

5Pritožbi sta bili vročeni predlagateljici, ta je na pritožbo zoper sklep o glavni stvari odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče je moralo najprej presoditi, ali ima pritožnik za pritožbo proti sklepu o glavni stvari sploh pravni interes, glede na to, da je obdobje šestih mesecev že poteklo. Ne glede na to, da je čas ukrepov že potekel, ima pritožnik po prepričanju pritožbenega sodišča še vedno pravni interes za vsebinsko odločitev. Tako je vsaj zaradi položaja iz četrtega odstavka 19. člena ZPND, ki predvideva možnost podaljšanja ukrepov. Ta možnost pa je neposredno odvisna od tega ali so bili prvič ukrepi izrečeni zakonito.

8Pred odločanjem o bistvu zadeve pritožbeno sodišče še zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe, da se sklep ne more nanašati tudi na obe hčerki, ker ne nastopata kot predlagateljici. Zaradi specialne ureditve aktivne legitimacije v 20. členu ZPND zatrjevane procesne ovire za takšno odločitev, kot je izpodbijana, ni.

9V nadaljevanju se je pritožbeno sodišče osredotočilo na bistvo pritožbenega izpodbijanja. Namen zakona (varstvo pomembnih ustavnih dobrin) in hkratna zahteva po nujnosti in hitrosti postopka v sodnih postopkih po ZPND v resnici pomembno modificira nekatera temeljna procesna načela. Gre predvsem za načelo kontradiktornosti. Modifikacija načela kontradiktornosti nujno (vsaj začasno) posega v ustavne procesne pravice strank (v tem primeru v pravice nasprotnega udeleženca) ter posledično tudi v materialnopravne pravice ustavnega ranga (svoboda gibanja, pravica do družinskega življenja).

10A tako poseg v ustavne procesne pravice kot poseg v ustavne materialnopravne pravice je v skladu z načelom sorazmernosti (15. člen Ustave) dopusten izključno kolikor je to nujno potrebno zaradi zaščite ustavnopravnega položaja žrtev. Ustavno nedopustno pa je, če je poseg (npr. v pravico do kontradiktornosti oziroma v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave) le še sam sebi namen.

11Pritožbeno sodišče zato seveda nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti razlogov o modifikaciji načela kontradiktornosti (ter s tem zaradi povsem spremenjenega metodološkega pristopa k ugotavljanju dejanskega stanja in s tem tudi povsem drugačnega dokaznega standarda) v fazi odločanja o predlogu. Navsezadnje gre v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa bolj ali manj za prepis razlogov iz članka Nekatera vprašanja zakona o preprečevanju nasilja v družini (2).

12Navedbe v predlogu ter priložene listine so bile takšne narave, da so v resnici utemeljevale takojšnjo izdajo sklepa z dne 17. 12. 2013. To je bilo nujno zaradi verjetno izkazane ogroženosti žrtev, ki ni dopuščala odlašanja, da bi se slišala še druga stran. Pomen varovane dobrine je tako velik, da tudi pravno sredstvo ne zadrži izvršitve (peti odstavek 19. člena ZPND).

13A druga stran (torej sodnovarstvena izjava drugega udeleženca) se mora nato vendarle slišati vsaj v ugovornem postopku. Ne le da se mora slišati, nanjo se mora sodišče tudi ustrezno odzvati (torej izvesti vsaj odločilne, predvsem pa hitre dokaze in odgovoriti na pravno odločilne trditve). V tej fazi je namreč za varstvo žrtve in njenih ustavno varovanih pravic že poskrbljeno, sedaj je torej treba poskrbeti še za to, da bi ne bilo nesorazmerno poseženo v ustavne pravice nasprotnega udeleženca ali celo (kar je glede na enostranskost prve procesne faze povsem mogoče), da ne bi bilo v njegove ustavne pravice poseženo povsem neutemeljeno.

14Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da mu v ugovornem postopku ni bilo omogočeno enako varstvo pravic (22. člen Ustave). Sodišče prve stopnje se do njegovih ugovornih navedb vsebinsko ni opredelilo. Nanje je odgovarjalo bodisi splošno ali z navedbami same predlagateljice. Sklicevalo pa se je še na dokaze, ki pretežno spet izvirajo iz zunajsodnih trditvenih ravnanj same predlagateljice (policijski zapisniki, spsi tožilstva itd.) Pri tem pa teh dokazov vsebinsko niti ni obravnaalo, marvečje le splošno navedlo, da ti podpirajo predlagateljičine trditve. Dokazne predloge nasprotnega udeleženca je v celoti ignoriralo. Že iz tega izhaja, da izrečenih ukrepov (predvsem glede obeh hčera) sodišče prve stopnje tudi ni vrednotilo v luči načela sorazmernosti (15. člen Ustave in 5. člen ZPND). Prav mogoče namreč je, da je predlog zgolj delno utemeljen ter da ugoditev celotnemu predlogu nesorazmerno posega v pravni položaj nasprotnega udeleženca. A zaradi procesno napačnega ravnanja sodišča prve stopnje v ugovornem postopku je o tem za zdaj mogoče le ugibati.

15Ugovorne navedbe, ki bi terjale vsebinski dogovor z (najmanj omejenim) dokaznim postopkom so naslednje:

- ugovorna navedba, da iz samega predloga izhaja, da sta deklici na očeta navezani ter niti ena navedba v predlogu ne utemeljuje prekinitve sleherne komunikacije med očetom in hčerkama za dobo šestih mesecev;

- ugovorna navedba, da gre za zlorabo instituta ukrepov po ZPND, ki lahko privede v odtujitev;

- ugovorni predlog vpogleda v razvezni spis Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. IV P 194/2013, kjer je bila sodna poravnava sklenjena le mesec pred vložitvijo predloga v tej zadevi.

- dokazni argument, da poravnava, kjer so urejeni tudi stiki, ki je bila sklenjena po domnevni dogodkih, na katerih temelji predlog v tej zadevi, gotovo ne bi bila sklenjena, če bi bile trditve v predlogu o nasilju resnične;

- dejanska trditev z dokaznim argumentom, da je predlagateljica le dva dni pred vložitvijo predloga v tej zadevi nasprotnemu udeležencu poslala elektronsko pošto, v katerem mu je priložila tudi priponko s skupnimi fotografijami ter daljšim besedilom, v katerem na nasprotnega udeleženca naslavlja celo prošnjo, naj vpliva na hčerko (glej elektronsko pismo na prilogi B3). Nasprotni udeleženec k temu podaja dokazni argument, da žrtev na takšnega nasilneža (kakor ga opisuje in interpretira predlog v tej zadevi) takšne prošnje zanesljivo ne bi naslovila;

- trditve v ugovoru, da so očitki v predlogu izmišljeni (konkretizira tudi kateri: o fizičnem nasilju, o spolnem nasilju, o namestitvi sledilne naprave v avtomobilu);

- povsem drugačna interpretacija skupaj doživetega vikenda v ... s številnimi dokaznimi argumenti in dokaznimi predlogi;

- dokazni predlogi s fotografijami, zaslišanjem nasprotnega udeleženca, predlagateljice in obeh hčera;

- dokazni predlog z vpogledom v elektronsko korespondenco ter dokazni predlog s postavitvijo izvedenca.

16Zaradi kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave) je pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi ugovora razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljen ugovorni postopek. Procesno pooblastilo je podano v 3. točki 365. člena ZPP. V ponovljenem ugovornem postopku naj sodišče prve stopnje vsebinsko obravnava tudi procesno gradivo (tako trditveno kot dokazno) nasprotnega udeleženca.

17Zaradi pravila iz četrtega odstavka 163. člena ZPP je bilo posledično že a priori treba razveljaviti tudi sklep o stroških. Tudi procesno pooblastilo za to odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. l. RS; št. 16/2008)

(2) Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 95 in naslednje.