VSL sodba in sklep II Cp 1003/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnjez vmesno sodbo spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača denarno odškodnino v višini 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.12.2010 dalje. Hkrati je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 70,00 EUR.

2Tožnik je proti takšni sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik izrecno uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva (22. člen Ustave RS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku z vmesno sodbo po temelju ugodi, glede višine pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Podredno predlaga, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je do delovne poškodbe, iz katere izvira tožnikova škoda, prišlo pri delu pod zemljo, ko se je gradilo podzemne garaže. Šlo je za drugačen način gradnje od običajnega (t.i. tunelni način gradnje), pri katerem je bilo treba ročno prenašati in polagati armaturne mreže. Na delovišču je bila slaba svetloba in posledično slaba vidljivost. Tožnik in priče so izpovedale, da se je delo vršilo v četrti ali peti etaži podzemlja, da je bilo blatno, vlažno in da se je slabo videlo. Sodišče bi se moralo opredeliti do tega, kako globoko pod zemljo je prišlo do škodnega dogodka, saj to bistveno vpliva na samo vidljivost na gradbišču. Napačen je zaključek, da v obravnavanem primeru ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ni šlo za običajno, vsakodnevno gradbeno delo. Delavci so morali prenašati armaturno mrežo, ki je tehtala od 130 do 135 kg, po nosilcih različnih širin, ki so bili vlažni, blatni in spolzki. Pritožnik, ki je mrežo nosil zadaj, je bil odvisen od tega, kam sta stopila delavca, ki sta mrežo nesla spredaj, tako da ni mogel sam izbrati poti, po kateri bi stopal. Meni, da je sodišče neutemeljeno odstopilo od sodne prakse s svojo odločitvijo, s čimer je kršilo njegovo ustavno pravico iz 22. člena URS. Sodišče je tudi napačno presodilo, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožnik je trdil, da delodajalec ni poskrbel za varno delovno okolje in za te trditve predlagal dokaz z izvedencem varstva pri delu. Sodišče izpostavlja okoliščine, ki govore v prid temu, da gre za povečano nevarnost in s tem za objektivno odgovornost. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da gre za nesrečno naključje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval na gradbišču poslovnega objekta na Ulici na delu pri svojem delodajalcu - zavarovancu tožene stranke. Do tožnikove poškodbe kolena, iz katere izvira vtoževana škoda, je prišlo na delovišču pod zemljo, pri gradnji podzemnih garaž. V obravnavanem primeru je bil način gradnje drugačen kot sicer, saj se je gradilo od zgoraj navzdol. Narejena je bila plošča in puščena odprtina za spuščanje materiala. Kopalo oziroma gradilo se je navzdol v zemljo, nato pa se je zagradilo tudi odprtino, skozi katero so spuščali material. Šlo je za t.i. tunelni način gradnje. Skozi omenjeno odprtino je dvigalo spuščalo gradbeni material mdr. tudi armaturne mreže. Te je bilo nato potrebno prenesti na določena mesta posamezne podzemne etaže. Tožnik se je poškodoval pri nošnji železne armaturne mreže, ki je bila težka 135 kg in dimenzij 6 m x 2,20 m, ali celo 2,40 m. Nosili so jo štirje delavci tako, da so jo držali v vodoravnem položaju, vsak na enem vogalu. Po ugotovitvah sodišča je bil tožnik eden od dveh delavcev, ki sta jo nosila zadaj. Armaturno mrežo je bilo treba prenesti od omenjene odprtine in jo položiti na t.i. armaturne stole. Do navedenega mesta so morali delavci z armaturno mrežo hoditi po nosilcih, ki so bili različnih širin od 22 cm do 32 ter od 40 do 50 cm. Pri polaganju mreže pa so morali stopiti na manjše nosilce, ki so bili premera fi 14 ali 16, okrogli ter po površini narebreni. Gradnja se je izvajala na močvirnatem terenu, zato je bila v globini vedno vlaga, delavci pa so pri nošnji armatur morali stopati po blatu, tako da so bili nosilci blatni in vlažni ter zato spolzki. Prav tako ni bilo običajne dnevne svetlobe, ampak umetna svetloba, ki so jo dajali reflektorji. Sodišče je še ugotovilo, da se delavci, ko nosijo armaturno mrežo, sproti odločajo, kam bodo stopili. Pri tem odločitev enega, kam bo stopil, vpliva tudi na odločitve preostalih treh. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik stopil na ožji nosilec, da se je ta upognil, ali pa je tožniku spodrsnilo tako, da je z nogo padel v globino od 40 do 50 cm ter si pri tem poškodoval koleno. Sodišče je še ugotovilo, da odprtin ni bilo mogoče ustrezno zaščititi, saj se je nanje polagalo armaturne mreže, prav tako ni bilo mogoče nadzorovati, kam delavci stopajo, da mreže ni bilo mogoče odložiti drugače kot s stopanjem po nosilcih ter, da se pri takšnem načinu gradnje ni bilo mogoče ogniti vlažnosti, blatu in zato spolzkosti nosilcev.

6Po določilu prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za tako nastalo škodo se šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Sodna praksa šteje za nevarno tisto dejavnost, ki v določenih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja večjo nevarnost za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi. Poleg tega mora biti povečana nevarnost takšna, da je človek ne more obvladati. Kot pravilno navaja tožnik je neka dejavnost nevarna, kadar se opravlja v okoliščinah, ki jih kljub veliki skrbnosti ni vedno mogoče imeti pod kontrolo in zato škode pravočasno odvrniti. Gre za obvladljivost rizikov, ki povzročajo škodo oziroma za to, da kljub varnostnim ukrepom opravljanje takšne dejavnosti pomeni večje tveganje za nastanek škode. Prenašanje 135 kg težke armaturne mreže dolge 6 m in široke 2,2 do 2,4 m, ki jo nosijo štirje delavci tako, da jo držijo vsak v enem vogalu, da stopajo po blatnih in spolzkih nosilcih, pri tem pa se dela izvajajo pod zemljo, pri tunelnem načinu gradnje, hkrati pa hoje po nosilcih ni mogoče imeti popolnoma v oblasti, zaradi različnega stopanja preostalih treh delavcev, ob splošno znanem dejstvu, da svetloba pri takšni gradnji ni optimalna in ob nadaljnji ugotovitvi, da tistemu, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo, tudi ni mogoče očitati nikakršnega nedopustnega ravnanja, so okoliščine, ki takšno dejavnost opredeljuje kot nevarno. Na takšno opredelitev ne vpliva okoliščina, da je bil tožnik z možnostjo rizika takšnega dela seznanjen.

7Glede na takšno opredelitev navedenega dela je napačen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je prišlo do škode zaradi naključja. Tudi, če bi prišlo do škode zaradi naključja (naključje je nezakrivljeno dejanje samega oškodovanca), pa ta sodi v okvir nevarne dejavnosti. Zaradi naključja se zato tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ne bo oprostil objektivne odgovornosti. Toženkin ugovor, da je prišlo do škode zaradi naključja, ki se je primeril tožniku, zato ne more predstavljati razloga za oprostitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

8Tožnikov tožbeni zahtevek je po podlagi utemeljen, zato je bilo treba sodbo sodišče prve stopnje z vmesno sodbo spremeniti (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker o kvantitativnem delu tožbenega zahtevka oziroma njegovi višini zaradi izpodbijane zavrnilne sodbe ni bilo odločeno, je treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (165. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.