VSL sodba II Cp 784/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 7.418,92 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.6.2007 dalje do plačila in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, ali da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija toženke ni podana. Tožnik je bil v času škodnega dogodka zaposlen v družbi V. d.o.o., ki je bila podizvajalec G. d.d. (v nadaljevanju G. d.d.) kot glavnega izvajalca del na gradbišču. Slednji je v času škodnega dogodka imel zavarovano svojo odgovornost pri toženki. Zavarovanec toženke je bil tisti, ki je izvajal dela in skrbel za izvajanje predpisov iz varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo obveznosti in odgovornosti zavarovanca toženke nad izvajanjem nadzora nad opravljenimi deli izvajalca in drugih podizvajalcev, nad izvajanjem skupnih varnostnih ukrepov za vse delavce na gradbišču, nad izvajanjem neposredne kontrole izvajanja predpisov iz varnosti in zdravja pri delu in nad izvajanjem kontrole samega opravljenega dela. Sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb, da so bili tudi varnostni inženirji, katerih naloga je priprava celotnega gradbišča za varen začetek dela, kontrola nad samim izvajanjem del in opozarjanje na kršitev predpisov iz varnosti in zdravja pri delu, delavci zavarovanca toženke. Delovodje zavarovanca toženke so neposredno odrejali delo na gradbišču in neposredno izvajali nadzor nad opravljanjem dela na gradbišču. V tem smislu so bili neposredne vodje vseh delavcev, ki so opravljali dela, tudi tožnika. Ni dvoma, da je bil zavarovanec toženke nosilec in delno tudi neposredni izvajalec gradbene dejavnosti na gradbišču. Več prič je izpovedalo, da so se na gradbišču nahajali tako delavci podizvajalcev kot tudi delavci zavarovanca toženke. Slednji je subjekt, ki se je ukvarjal z nevarno dejavnostjo. Zaradi njegovih gospodarskih interesov je tožnik opravljal svoje delo preko svojega delodajalca. Ves gradbeni material na gradbišču (tudi opaži, žerjavi in podobna gradbena oprema) je bil last zavarovanca toženke. Ker so delo odrejali in kontrolirali delavci ter delovodje zavarovanca toženke, je edino pravilen zaključek, da je delo na gradbišču potekalo na način, kot ga je organiziral, odrejal in nadziral zavarovanec toženke. V tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu, predvsem zapisniki o zaslišanju prič. Upoštevajoč izpoved prič A. T., T. K., M. S. in A. H., ki jih pritožba tudi povzema, se izkaže, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pasivna legitimacija. Po izpovedi priče A. T. je delovodja zavarovanca toženke lahko preko vodje del posameznega podizvajalca vplival na delavca podizvajalca v zvezi s tehnologijo in varnostjo; če je delovodja zavarovanca toženke opazil kršitev predpisov iz varstva pri delu je na to opozoril vodjo del podizvajalca, če opozorilo ni zaleglo, je o tem javil odgovornemu vodji del. Priča T. K. je izpovedal, da je tožniku delo odrejal odgovorni vodja del podizvajalca A. H. in delovodja zavarovanca toženke. Priča M. S. je izpovedal, da je to, kar je potrebno narediti, naročil A. H. in delavec zavarovanca toženke. Tudi priča A. H. je izpovedal, da so dela odrejali delovodje zavarovanca toženke, da je bil H. d.o.o. podizvajalec, da so bili šefi, vodja projekta in varnostniki od glavnega izvajalca, delali pa so po navodilih delovodje zavarovanca toženke. V skladu s sodno prakso mora organizator oziroma glavni izvajalec na gradbišču poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja del vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njem ali pri podizvajalcu. Nosilec dejavnosti je dejansko naročnik, kar pomembno vpliva na presojo njegove odškodninske odgovornosti. Ker je bil tožnik poškodovan pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost zavarovanca toženke, je slednji odškodninsko odgovoren, posledično pa je podana tudi odgovornost toženke. Takšna je tudi sodna praksa (II Ips 199/2007, II Ips 347/2004, II Ips 634/2004).

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, saj gre za dejstva, ki so bila med pravdnima strankama bodisi nesporna bodisi imajo dokazno podlago v listinskih dokazih, izhaja, da se je tožnik poškodoval na gradbišču G. d.d.; da je bil izvajalec gradbenih del na objektu družba H. d.o.o. v skladu z gradbeno pogodbo, ki sta jo sklenila G. d.d. kot naročnik in družba H. d.o.o. kot izvajalec; da je imela družba V. d.o.o., v kateri je bil tožnik zaposlen v času nezgode, sklenjeno pogodbo za dela na gradbišču z družbo H. d.o.o., in ne z družbo G. d.d..

6Tožnikov delodajalec (V. d.o.o.) in izvajalec gradbenih del na gradbišču (H. d.o.o.) v času nezgode nista imela zavarovane splošne – civilne odgovornosti pri toženki. V času škodnega dogodka je imela pri toženki zavarovano splošno odgovornost z vključeno delodajalčevo odgovornostjo družba G. d.d., in sicer je v skladu s splošnimi pogoji toženka jamčila za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih proti zavarovancu uveljavljajo tretje osebe, pri čemer so se po posebnem dogovoru za tretje osebe šteli tudi (lastni) delavci. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik v času škodnega ni imel statusa tretje osebe v smislu splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe in 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navedenemu zaključku sicer pritožba ne oporeka, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika ni mogoče šteti za (lastnega) delavca zavarovanca toženke.

7Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je tožnika mogoče šteti za lastnega delavca, upoštevalo relevantno sodno prakso. Tožbenega zahtevka zoper toženko namreč ni zavrnilo že na podlagi okoliščine, da je bil tožnik formalno zaposlen pri družbi V. d.o.o. kot podizvajalcu izvajalca družbe H. d.o.o., temveč je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je tožnik delo na gradbišču opravljal po nalogu zavarovanca toženke oziroma ali ga je na podlagi vseh okoliščin primera mogoče šteti za delavca zavarovanca toženke. V zvezi s sodno prakso, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik velja pojasniti, da sodba VS RS II Ips 347/2004 z dne 24.2.2005 ne obravnava vprašanja, ki je v obravnavani zadevi odločilnega pomena. Obveznosti in odgovornosti zavarovanca toženke v zvezi z varnim izvajanjem dela niso pravno relevantna za presojo, ali je podana pasivna legitimacija toženke. Posledično se do njih sodišče prve stopnje pravilno ni posebej opredeljevalo.

8Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal svojih navedb, da je delo na gradbišču opravljal po nalogu zavarovanca toženke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje. Za zgoraj navedeni zaključek je imelo sodišče prve stopnje dokazno podlago ne le v izpovedih prič, ki jih izpostavlja pritožba, pač pa tudi v listinskih dokazih in v prepričljivi izpovedi tožnika, ki je povedal, da je A. H., to je odgovorna oseba izvajalca H. d.o.o.., razporejal delo na gradbišču in mu dajal navodila za delo. Z izpostavljanjem delov izpovedi prič A. T., T. K., M. S. in A. H., ki jih trga iz konteksta, pritožba tako ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba na primer posebej izpostavlja izpoved T. K., da je tožniku delo odrejal odgovorni vodja del podizvajalca A. H. in delovodja G. d.o.o., ne pa tudi njegove izpovedi, v kateri je v nadaljevanju pojasnil, da je delo razporejal A. H. glede na to, kaj sta se dogovorila z delovodjem G. d.d.. Enako velja glede izpovedi priče M. S., ki jo pritožba povzema le v delu, v katerem je ta povedal, da je tisto, kar je potrebno narediti, naročil A. H. in delavec G. d.d., ne povzema pa je v delu, v katerem je izrecno vprašan, kdo mu je povedal, na kakšen način je potrebno delo opraviti, jasno odgovoril, da je bil to A. H. in nadaljeval, da je bil v neposrednem kontaktu z A. H. Ob upoštevanju izpovedi navedenih prič kot celote ni mogoče zaključiti drugače, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz navedb, s katerimi pritožba utemeljuje očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in napadenih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da tožnik z navedenimi pritožbenimi očitki v resnici graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo na gradbišču nadzoroval zavarovanec toženke le v segmentu, ali se dela v skladu s stroko oziroma le v segmentu tehnično pravilnega dela. Pritožbeno sodišče v pravilnost takšne ugotovitve ne dvomi iz razlogov, ki so pojasnjeni že v 8. točki obrazložitve. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo le za nadzor nad deli izvajalca gradbenih del s strani naročnika v skladu s 651. členom OZ.

10Ob upoštevanju, da je tožnik, ki je bil zaposlen pri podizvajalcu izvajalca družbe H. d.o.o., opravljal delo po nalogu A. H., ki je bil odgovorna oseba družbe H. d.o.o., in ne po nalogu zavarovanca toženke, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika ni mogoče šteti za delavca zavarovanca toženke. V pritožbi izpostavljene okoliščine, da so bili varnostni inženirji delavci zavarovanca toženke in da je bil ves gradbeni material na gradbišču last zavarovanca toženke, ne utemeljujejo drugačnega zaključka. Do tožnikovih navedb, da so bili varnostni inženirji delavci zavarovanca toženke, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati, saj ne gre za pravno relevantno okoliščino. Kot delavca zavarovanca toženke bi tožnika v skladu s sodno prakso (sodba VS RS II Ips 210/2010 z dne 25.7.2013, sklep VS RS II Ips 199/2007 z dne 28.6.2010, sodba VS RS II Ips 634/2004 z dne 12.1.2006) lahko šteli le v primeru, če bi med tožnikovim delodajalcem in zavarovancem toženke obstajalo takšno razmerje, ki bi ga bilo po vsebini mogoče opredeliti kot atipično pogodbo o delu, pri kateri je vsebina dolžnikovega izpolnitvenega ravnanja v goli storitvi. Takšno pogodbeno razmerje ima namreč zunanje znake delovnega razmerja. Kot že pojasnjeno, okoliščine konkretnega primera ne omogočajo takšnega sklepa – da je tožnikov delodajalec svoje delavce (med njimi tudi tožnika) "posodil" zavarovancu toženke, ki jim je (kot neformalni delodajalec) odrejal delo. Pogodbeno razmerje z zunanjimi znaki delovnega razmerja je kvečjemu obstajalo med tožnikovim delodajalcem in družbo H. d.o.o., ki pa v času nezgode ni imela zavarovane civilne odgovornosti pri toženki.

11Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).