VSL sklep II Cp 2363/2013

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83097/2010 z dne 16.6.2010 v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka sklepa in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora v osmih dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.372,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Stališče sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije tožeče stranke je zmotno. Ne strinja se z ugotovitvijo, da tožnica v smislu pravnega nasledstva kot celote ni pravna naslednica prejšnje gospodarske zbornice. Tožnica je kot pravna naslednica GZS v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZGZ tudi skrbnica njenega premoženja in je dolžna skrbeti za premoženje svojega pravnega prednika kot dober gospodar do njegove razdelitve oziroma dokler reprezentativne zbornice ne pridobijo pravic v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZGZ. Iz navedene določbe izhaja njena dolžnost skrbeti za premoženje GZS, pri čemer zakon eksplicitno določa trajanje skrbniške funkcije do razdelitve premoženja (s sklenitvijo pogodbe iz sedmega odstavka 29. člena ZGZ) oziroma, če ta ne bi bila sklenjena do 1.1.2012, dokler reprezentativne zbornice ne pridobijo pravic v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZGZ. Tožnica mora v skladu z zakonom poskrbeti tudi za vse odprte zapadle terjatve, ki izhajajo iz premoženja in so nastale do 1.1.2012. Nesporno je, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe iz sedmega odstavka 29. člena ZGZ. Toženko zavezuje obveznost, ki jo ima do tožnice na podlagi Pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 4.1.2007, pred nastopom kakršnegakoli upravičenja tožene stranke, ki bi izhajalo iz pridobljene solastninske pravice po 1.1.2012. S pogodbo se je toženka kot najemnik zavezala plačevati mesečno najemnino poslovnih prostorov in redne mesečne stroške, ki so se v skladu s pogodbo obračunavali mesečno v pavšalnem znesku glede na delež neto uporabne površine glede na skupno površino stavbe, ki jo je imela toženka v najemu. Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča, da naj bi s pridobitvijo solastnine na premoženju GZS na toženko prešle tudi vse morebitne terjatve GZS, med katere naj bi spadala tudi vtoževana terjatev. Terjatve so nastale na podlagi veljavnega pogodbenega razmerja in so vse zapadle v plačilo še preden je tožena stranka pridobila solastninsko pravico na premoženju. Premoženje, ki izhaja iz najemnin in ki je nastalo z uporabo premoženja s strani toženke, je izključeno iz premoženja, do katerega naj bi bila toženka upravičena na podlagi pridobljene solastninske pravice. Obstoja pogodbenega razmerja toženka nikoli ni izpodbijala. Tudi zaključek sodišča, da tožnica v smislu pravnega nasledstva kot celote ni pravna naslednica prejšnje GZS in da je z uveljavitvijo GZS postala le skrbnica premoženja, so pravno zgrešeni. Tožnica je za razliko od tožene stranke nastala po samem zakonu s preoblikovanjem le-te in še danes ohranja status pravnega naslednika. Tožnici bil podeljen status pravnega naslednika z uveljavitvijo ZGZ, saj je status skrbnika premoženja vezan na status pravnega naslednika, ne pa tudi obratno.

3V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da je bila v skladu s sedmim odstavkom 29. člena ZGZ tožnica takoj po pridobitvi reprezentativnosti toženke s slednjo dolžna skleniti pogodbo, s katero bi določili način uporabe in kritja stroškov tekočega vzdrževanja in infrastrukture, ki pa nikoli ni bila sklenjena. GZS je bila oseba javnega prava, stranki tega postopka pa sta osebi zasebnega prava in med njimi ni moglo priti do pravne kontinuitete. Po pridobitvi statusa reprezentativnosti, to je po 26.5.2008, je tožnica le še skrbnik premoženja GZS in je kot skrbnik izstavljala račune toženki v imenu in za račun premoženja GZS. To skrbništvo je bilo ukinjeno s 1.1.2012, ko se je na podlagi 30. člena ZGZ konstituirala solastnina obeh subjektov na skupnem premoženju. Obstoječi stranki sta reprezentativni zasebni zbornici, ustanovljeni po datumu sklenitve najemne pogodbe in nista pravni naslednici strank z javno pravno identiteto in obveznim članstvom iz te pogodbe. Tožnica ni na noben pravno veljaven način pridobila terjatve bivše GZS in tudi ni dokazala, da je stroške prostorov, ki jih zaseda toženka, plačevala iz svojih in ne iz sredstev bivše GZS. Vse od uveljavitve ZGZ je šlo za dva subjekta z ločenim finančnim poslovanjem v smislu 28. člena ZGZ.

4Pritožba je utemeljena.

5Zakon o gospodarskih zbornicah (Ur. list RS, št. 60/06, 110/09 in 77/11 – v nadaljevanju ZGZ), je z dnem uveljavitve (1) ukinil Gospodarsko zbornico Slovenije, ustanovljeno po Zakonu o Gospodarski zbornici Slovenije ZGZS. V prehodnih določbah je določil način preoblikovanja zbornic in upravljanja s premoženjem. Prvi odstavek 26. člena ZGZ določa, da z dnem uveljavitve tega zakona Gospodarska zbornica Slovenije postane zbornica po novem zakonu (v nadaljnjem besedilu: pravni naslednik GZS), njeni člani pa postanejo člani pravnega naslednika GZS. V skladu z 28. členom ZGZ je pravni naslednik GZS (tožeča stranka) skrbnik premoženja GZS, ki ga ima ta na dan uveljavitve tega zakona in mora zanj skrbeti kot dober gospodar do njegove razdelitve oziroma dokler reprezentativne zbornice ne pridobijo pravic v skladu s tretjim odstavkom 30. člena zakona. Po določbi sedmega odstavka 29. člena ZGZ morata pravni naslednik GZS in reprezentativna zbornica (2), ki je upravičena do uporabe prostorov in infrastrukture GZS, skleniti pogodbo, s katero določita način uporabe in kritje stroškov tekočega vzdrževanja teh prostorov in infrastrukture. Ker pravdni stranki te pogodbe nista sklenili, je tožnica s 1.1. 2012 postala solastnica premoženja GZS (tretji odstavek 30. člena ZGZ (3)).

6Tožnica v tej pravdi od toženke zahteva plačilo rednih mesečnih stroškov uporabe prostorov (4), ki jih (je) slednja zaseda(la) za obdobje od 31.12.2008 do 20.5.2010 in plačilo uporabnine za sejno dvorano Območne zbornice Nova Gorica (račun št. 209027822 z dne 7.5.2009 v znesku 126,00 EUR).

7Med strankama je sporna podlaga tožbenega zahtevka. Tožnica trdi, da je toženka dolžna plačevati stroške na podlagi Pogodbe o najemu poslovnih prostorov št. 233-1800-06 z dne 4.1.2007 (v nadaljevanju Najemna pogodba), sklenjene med Gospodarsko zbornico Slovenije in toženko pa tudi iz naslova neupravičene obogatitve. Toženka v nasprotju s tem trdi, da način kritja stroškov tekočega vzdrževanja in infrastrukture ni določen, ker med strankama ni prišlo do sklenitve pogodbe iz sedmega odstavka 29. člena ZGZ, zato tožnica za svojo terjatev nima pravnega temelja.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaključilo je, da toženka 1.1.2012 na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZGZ poleg solastniškega deleža na premoženju GZS pridobila tudi druge pravice, ki izhajajo iz premoženja GZS, torej tudi terjatev, ki je predmet tega postopka. Posledično je tožnici odreklo aktivno legitimacijo za predmetni tožbeni zahtevek.

9Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom ne strinja. Ni sporno, da sta tožnica in toženka (edini) reprezentativni zbornici po ZGZ in da pogodba iz sedmega odstavka 29. člena ZGZ ni bila sklenjena. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča obravnavana terjatev iz naslova stroškov tekočega obratovanja in vzdrževanja, povezanih s prostori, ki jih toženka nesporno uporablja, ni druga pravica, ki izhaja iz premoženja GZS v smislu tretjega odstavka 30. člena ZGZ. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da terjatev izhaja iz obdobja pred 1.1.2012, ko še niso nastopile posledice iz tretjega odstavka 30. člena ZGZ oziroma, ko toženka še ni bila solastnica premoženja GZS. Od 23.6.2008 (ko je toženka dosegla prag reprezentativnosti) je bila toženka upravičena do uporabe prostorov in infrastrukture (šesti odstavek 29. člena ZGZ), tožnica pa je bila na podlagi 28. člena ZGZ dolžna za premoženje skrbeti kot dober gospodar do njegove razdelitve oziroma najkasneje do 1.1.2012.

10Sodišče prve stopnje se zaradi navedenega zmotnega materialno pravnega stališča ni dokončno opredelilo do spornega vprašanja, ali lahko v obravnavanem primeru temelj za vtoževano terjatev predstavlja Najemna pogodba, s čemer je povezano tudi vprašanje, ali je tožnica (ki jo ZGZ sicer imenuje „pravni naslednik GZS“ (5)) res pravna naslednica prejšnje Gospodarske zbornice Slovenije (6), zlasti upoštevaje 28. člen ZGZ, ki določa, da je pravni naslednik GZS skrbnik premoženja GZS.

11Vsaj preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi že zato, ker tožnica ni postavila ustreznih tožbenih trditev glede njenega prikrajšanja. Toženka višine zahtevka namreč sploh ni določno prerekala, ampak je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla le, da „ne zanika svoje obveze plačevati stroškov uporabe infrastrukture in storitev vezanih na uporabo njegovih prostorov“, višini nasprotovala le pavšalno (kriteriji morajo biti dogovorjeni), hkrati pa v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnice, ker naj bi ta neupravičeno uporabljala prostore toženke. Toženka tudi ni trdila, da storitve dobaviteljem niso bile plačane ali pa da jih je npr. plačevala sama. Šele v odgovoru na pritožbo trdi (prepozno), da tožnica ni dokazala, da je stroške prostorov, ki jih zaseda toženka, plačevala iz svojih in ne iz sredstev bivše GZS.

12Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

13V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje najprej presodi, ali lahko Najemna pogodba z dne 4.1.2007 predstavlja temelj vtoževane terjatve. Če bo ugotovilo, da za terjatev ni pogodbene podlage, naj utemeljenost tožbenega zahtevka presoja tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Na tem mestu ni odveč poudariti, da obseg uporabe prostorov (7) med strankama ni sporen in da toženka priznava, da je dolžna nositi stroške, ki odpadejo na del prostorov, ki jih sama zaseda. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti tudi do pobotnega ugovora toženke, s katerim se zaradi prej opisanega stališča glede aktivne legitimacije ni ukvarjalo, pred tem pa v smislu 285. člena ZPP poskrbeti, da bo toženka svoj pobotni ugovor podrobneje pojasnila.

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) 24.6.2006.

(2) Tožena stranka ima status reprezentativne zbornice od 23.6.2008.

(3) Ki določa: „Če se reprezentativne zbornice o delitvi premoženja GZS ne dogovorijo do 1. januarja 2012, postanejo reprezentativne zbornice solastnice premoženja GZS in so imetnice drugih pravic, ki izvirajo iz premoženja GZS, v razmerju z deleži upravičenj iz šestega odstavka 29. člena ZGZ.“

(4) Elektrika, ogrevanje, voda, smeti, vzdrževanje dvigal, varovanje ipd.

(5) Prvi odstavek 26. člena ZGZ.

(6) V tem delu se pritožbeno sodišče sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za „klasično“ pravno nasledstvo, ampak je zakonodajalec predpisal poseben način pravnega nasledstva. Tožnici je dovolil, da obdrži ime „Gospodarska zbornica Slovenije“ in jo določil za skrbnico premoženja (najdlje do 1.1.2012).

(7) Toženka uporablja 163,09 m2, kar predstavlja 3,5% skupne površine, enak ključ pa je bil s pogodbo z dne 4.1.2007 določen za obračun stroškov toženke.