VSRS Sodba XI Ips 23795/2014-140

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je na podlagi 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper Z. R. odredil pripor iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Osumljeni je bil k preiskovalnemu sodniku pripeljan s kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja umora po 4. in 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat zavrnil kot neutemeljeno.

2Zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi navaja, da niso podani priporni razlogi, na podlagi katerih je sodišče zoper obdolženca odredilo pripor. Sklepanje sodišča, da je obdolženca do izvršitve brutalnega dejanja privedla grožnja oškodovanca s kazenskim pregonom, je po mnenju vložnika preuranjeno, sodišče pa naj bi v razlogih izpodbijanega sklepa obdolženemu tudi že izreklo sodbo zaradi kaznivega dejanja v zvezi z izginulim denarjem. Obdolženčevo prejšnje življenje ne kaže na ponovitveno nevarnost, sklepanje sodišča, da bi obdolženi lahko v konfliktni situaciji ponovil dejanje, pa nima podlage v podatkih spisa. Nobenega razloga ni, da bi obdolženi želel vplivati na priče, saj ga ne obremenjujejo, vse o dejanju pa je povedal že sam. Glede na to, da obdolženi v dveh mesecih po izvršitvi dejanja ni kazal znakov, da bi želel zapustiti Slovenijo, ne obstaja nevarnost, da bi obdolženi pobegnil ali se skril. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor odpravi in ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne. V pravnomočnem sklepu je v zadostni meri in s konkretnimi okoliščinami obrazloženo, da obstaja nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Razlogi sklepa so tako pravno sprejemljivi kot tudi življenjsko prepričljivi. Obdolženec je dejanje sicer res priznal, vendar bodo v zvezi z okoliščinami, odločilnimi za pravilno pravno opredelitev dejanja, pomembne tudi izpovedbe prič, zlasti kar zadeva motiv in razmere, v katerih je bilo storjeno. Priporni razlog begosumnosti je v sklepu obrazložen z okoliščinami, ki so v sodni praksi splošno sprejete in dosledno uveljavljene kot ustrezne. Vse tri priporne razloge zahteva v bistvu izpodbija zgolj na ravni dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Sodišče je ponovitveno nevarnost utemeljilo s težo samega dejanja ter dejstvom, da je bilo izvršeno na brutalen in zavržen način, najprej z udarcem v glavo in nato z zadušitvijo (objektivne okoliščine), kakor tudi z osebnimi lastnostmi obdolženca, ki je očitno agresivna oseba, saj naj bi že ob verbalnem konfliktu z oškodovancem reagiral na tako silovit način, v preteklosti pa tudi že izkazal nespoštovanje norm (subjektivne okoliščine). Zagovornik v zahtevi izpodbija predvsem ugotovitev sodišča, da se je obdolženec pokazal kot agresivna oseba ter navaja, da ni dokazano, da bi oškodovancu res odtujil denar. Da je temu tako, sodišče zaključuje iz samega načina in okoliščin storitve kaznivega dejanja, glede katerega je podan utemeljen sum, torej tista stopnja verjetnosti, s katero morajo biti v fazi odrejanja pripora ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere sodišče opre svojo odločitev. Vse te okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na konkretno nevarnost, da bi obdolženec v podobnih konfliktnih situacijah lahko ponovno reagiral nasilno.

6Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu prepričljivo obrazložilo tudi priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženčevo priznanje pred preiskovalnim sodnikom ne pomeni, da se v nadaljnjem kazenskem postopku ne bodo ugotavljale vse okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in od katerih bo nenazadnje odvisna tudi njegova pravna opredelitev (odnos med oškodovancem in obdolžencem, domnevna odtujitev denarja). Upoštevaje njegovo agresivnost je sodišče zato pravilno zaključilo, da bi obdolženi lahko vplival na izpovedbe prič, ki z njim živijo v istem stanovanjskem bloku.

7Prav tako je sodišče utemeljeno sklepalo na obstoj nevarnosti, da bi obdolženi pobegnil, glede na to, da je tujec, da ga na Slovenijo ne vežejo niti družinske niti premoženjske razmere ter da svoj poklic opravlja tudi v tujini. Takega zaključka zagovornik ne more omajati z navedbo, da obdolženi v dveh mesecih po izvršitvi dejanja ni pobegnil. V tem času je namreč z različnimi dejanji poskušal preprečiti odkritje kaznivega dejanja umora. Dokler mu je to uspevalo, očitno ni imel razloga za zapustitev države, kar pa se je spremenilo z odkritjem trupla v njegovem kletnem boksu.

8Ker uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

9Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife na podlagi 17. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.