UPRS sodba I U 565/2014

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2891/2011 z dne 10. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se razreši odvetnik A.A., ki je bil z odločbo istega organa Bpp 2891/2011 z dne 13. 5. 2013 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP; 1. točka izreka) ter da tožniku preneha pravica do redne BPP na podlagi odločbe z dne 18. 9. 2012 in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena (2. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VII Pg 4364/2011. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B., ki je bil nato z odločbo z dne 18. 12. 2012 razrešen, namesto njega pa določen odvetnik C.C. Tudi ta odvetnik je bil z odločbo z dne 13. 5. 2013 razrešen, in sicer zaradi razlogov na strani tožnika. Namesto njega je bil določen odvetnik A.A., tožnik pa je bil v odločbi seznanjen z določbo enajstega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po kateri se v primeru, če pristojni organ tudi na novo postavljenega odvetnika razreši zaradi razlogov na strani prosilca, šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

Odvetnik A.A. je pri toženki 27. 1. in 31. 1. 2014 predlagal svojo razrešitev. Toženka ugotavlja, da tožnikov konflikt z odvetnikom oziroma nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z njegovim delom, vlaganje vlog na sodišče mimo vednosti in odobritve odvetnika, nesodelovanje tožnika z odvetnikom in pošiljanje očitno žaljivih ter šikanoznih vlog, nedvomno predstavljajo razloge na strani tožnika, zaradi katerih odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja. Iz listin v spisu tudi sicer izhaja, da tožnik ne želi več, da bi ga zastopal odvetnik A.A. Glede na to so podani razlogi za razrešitev odvetnika iz 10. odstavka 30. člena ZBPP, ker pa gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnika, za postavitev novega odvetnika ni več pravne podlage in se šteje, da tožniku BPP ni bila odobrena (11. odstavek istega člena).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tudi sam zahteval razrešitev odvetnika A.A., saj ta kljub nalogu sodišča ni hotel vložiti pripravljalne vloge, zato jo je moral vložiti sam, da zadeva ne bi bila prekludirana. Toženka verjame izključno odvetniku, tožnikove vloge za razrešitev pa sploh ne omenja. Meni, da je ZBPP protiustaven in opozarja, da gre za odločanje na podlagi dopisa ter da tožnik v več kot 90 % ne dobi možnosti, da bi se o tem izjasnil. Tako na podlagi navadnega pisma in odvetnikove trditve, da stranka ni prišla in da ne sodeluje, stranka izgubi odvetnika, v nasprotju s 25. členom Ustave RS pa še pravico do pravnega sredstva, do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo „razveljavi ali odpravi ali odloči, da je upravni akt nezakonit in se postopek ustavi ali vrne nazaj v novi postopek in novo odločanje in se toženki naloži: da izvirni vlogi ugodi; plačilo stroškov postopka tožniku; ter plačilo odškodnine tožniku v višini 5.000,00 EUR zaradi kršenja ustavnih pravic“.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločitev temelji na desetem in enajstem odstavku 30. člena ZBPP. Deseti odstavek določa, da lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pristojni organ postavi drugega. Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (kot je to v obravnavanem primeru), se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP (enajsti odstavek). V drugem odstavku 34. člena ZBPP je pristojnemu organu naloženo – če ta zakon ne določa drugače –, da postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta med drugim določa, da mora uradna oseba stranki omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (1. točka tretjega odstavka 146. člena). Gre za konkretizacijo načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki predpisuje, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek).

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ svojo odločitev sprejel na podlagi odvetnikovih navedb o ovirah, ki izvirajo iz tožnikove sfere in ki mu onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijane odločbe niti iz predloženih upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z odvetnikovo vlogo oziroma predlogom, da se ga iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalca BPP. Kot je razvidno iz predloženih spisov, je organ pri razrešitvi odvetnika A.A. ravnal drugače, kot v prvem primeru v isti zadevi, ko je predlog za razrešitev vložil odvetnik C.C. Iz obrazložitve odločbe z dne 13. 5. 2013 namreč izhaja, da je bil ta predlog tožniku poslan in mu dana možnost, da se do odvetnikovih navedb opredeli.

S tem ko organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Ker se postopek izdaje upravnega akta po sodbi nadaljuje, lahko tožnik svoj odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi (drugi odstavek 67. člena ZUS-1).

Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov tega postopka. Ker se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1), tožnik tega stroška ni imel. Drugih stroškov, ki bi mu nastali v zvezi s predmetno tožbo, pa ni priglasil. Ker torej ni stroškov, ki bi jih sodišče lahko naložilo toženki v plačilo, je njegov zahtevek neutemeljen.