VSK sklep I Cp 303/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja za določitev nujne poti zavrnilo in mu naložilo, da nasprotnemu udeležencu povrne stroške postopka v višini 1.837,29 EUR v 15-ih dneh od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. V razlogih sklepa je pojasnilo, da sodišče določi nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ) ter če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Nujno pot sodišče določi tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, ter je upravičenec nujne poti zavezan plačati zavezancu primerno nadomestilo, kot izhaja iz določbe 89. člena SPZ. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da je ugovor nasprotnega udeleženca, da bi se lahko nujna pot ustanovila z manjšo obremenitvijo po tujem zemljišču, last tretjih, to je parceli št. 2354/7 k.o. R. utemeljen, pri tem je upoštevalo predvsem stanje v naravi, ugotovitve izvedenca gradbene stroke ter ugotovitve ogleda. V naravi namreč zemljišče nasprotnega udeleženca na zahodni strani predstavlja dvorišče stanovanjske hiše, zemljišče na vzhodni strani objekta, ki pot potrebuje, in je v lasti tretjih oseb (in le delno tudi nasprotnega udeleženca), pa je prosto in bi nujna pot zasedala le skrajni južni rob parcele št. 2354/7, ki je izjemno dolga, prek 215 metrov in bi nujna pot potekala po skrajnem južnem delu, ki že sam po sebi predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja. Predlagatelj, ki ima vrata že izvedena na zahodni strani objekta, bi moral s preureditvijo prestaviti vrata in plačati nadomestilo za uporabo 150 m² obremenjene površine, stroški bi znašali 2.380,00 EUR in 3.148,50 EUR. V primeru variante, ki jo zagovarja predlagatelj, da ostane vhod na zahodni strani in poteka nujna pot preko nepremičnine nasprotnega udeleženca, bi moral plačati nižje nadomestilo, 881,68 EUR za 42 m² obremenjene površine, vendar je sodišče upoštevalo, da se v objektu izvaja poslovno dejavnost in stroški, nekaj preko 5.000,00 EUR, niso nesorazmerni, tržna vrednost predlagateljeve nepremičnine namreč znaša 55.808,00 EUR tako da stroški predstavljajo 10 % njene vrednosti in zaključilo, da višina teh stroškov ne bi presegla koristi, ki bi nastala za nasprotnega udeleženca z določitvijo nujne poti na način, da bi se v njegovo nepremičnino poseglo le minimalno, saj bi se s tem ohranilo njegovo zemljišče neokrnjeno, gre pa za stanovanjski objekt z dvoriščem. Opozorilo je še, da predlagatelj kljub pozivu sodišča predloga ni razširil tako, da bi zajel solastnike nepremičnine s parcelo št. 2354/7 k.o. R.. Zato je predlog za določitev nujne poti zavrnilo.

Predlagatelj se je zoper sklep pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Predlagatelj vztraja, da je varianta po predlogu (varianta 2) ustreznejša, vrednost služečega zemljišča nasprotnega udeleženca bi se zmanjšala za 881,68 EUR in ni jasno kako lahko sodišče ob taki ugotovitvi izvedenca zapiše, da bi nujna pot po zemljišču tretjega predstavljala manjšo obremenitev glede na ugotovljene stroške preureditve. Prav tako bi lahko tretje osebe, če bi prišlo do razširitve, upravičeno ugovarjale, da pogoji niso podani. Dejstvo je, da nepremičnina predlagatelja za redno rabo nima potrebne potne zveze. Tudi z izvedencem je dokazano, da nujna pot po varianti 2, kot predlaga predlagatelj, ne onemogoča in niti ne ovira uporabe služeče nepremičnine nasprotnega udeleženca. Nepravilna je razlaga pojma nesorazmerni stroški. Po mnenju sodišča gre pri teh za nesorazmerje med stroški za nadomestilo in gradbena dela, kar so stroški predlagatelja, po eni strani in tržno vrednostjo predlagateljeve nepremičnine po drugi, kar je napačno, sodišče bi moralo primerjati višino vseh stroškov predlagatelja, povezanih z nujno potjo na eni strani in koristjo, ki jo ima nasprotni udeleženec s tem, da se ne poseže v njegovo zemljišče. Ta primerjava pa pokaže, da stroški predlagatelja za več kot 6-krat presegajo korist, ki bi jo s prestavitvijo imel nasprotni udeleženec. Slednji bi namreč ohranil le razliko v tržni vrednosti nepremičnine v višini 881,68 EUR. Sodišče tudi ni ustrezno pojasnilo razlogov za zaključek, da tako napačno obračunani in nesorazmerni stroški ne presegajo koristi, ki so s prestavitvijo nujne poti nastali nasprotnemu udeležencu. Višine koristi nasprotnega udeleženca sodišče niti ni ugotavljalo in je sklep obremenjen z bistveno postopkovno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Kljub ugovoru prekluzije glede prepozno podanih navedb, ki se nanašajo na namen ograditve dvorišča in postavitve dvoriščnih vrat pa sodišče to dejstvo upošteva, do predlagateljevih navedb se ne opredeli ter je podana bistvena postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je kršena določba 286. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru razlogov pritožbe ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter tiste postopkovne kršitve, ki so predmet uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Sklep ima vse potrebne razloge, tudi glede predpostavk iz 88. in 89. člena SPZ, tudi glede vprašanja nesorazmernosti stroškov, ter uveljavljana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da nepremičnina predlagatelja potrebne potne povezave z javno potjo nima, kar načeloma pomeni, da predlagatelj utemeljeno zahteva dovolitev nujne poti. Vendar pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno, glede na ugotovljena dejstva, zaključilo, da po predlagatelju predlagana nujna pot ni taka, da najmanj obremenjuje lastnika sosednje nepremičnine. Predlagatelj odločilno težo pripisuje vrednosti oziroma tako imenovani koristi, ki bi nastala z neposeganjem v nepremičnino nasprotnega udeleženca, pri tem pa zanemari, da je sodišče prve stopnje odločilno težo pripisalo naravi in namenu zemljišča nasprotnega udeleženca. Gre za parcelo, na kateri ima nasprotni udeleženec stanovanjski objekt z dvoriščem, jasno je, da poseg v tako nepremičnino predstavlja večje breme kot pa poseg v nepremičnino tretjega, katere del, kjer naj bi pot potekala, že sedaj, kot navede sodišče (kar v pritožbi ni prerekano), dejansko predstavlja funkcionalni del k parceli predlagatelja. Glede zagraditve dvorišča pa je sodišče prve stopnje kot dodaten argument le še navedlo, da je znano, da je v naseljih pričakovano, da se hiša z dvoriščem, ki meji na cesto, zagradi, in torej niti ni izhajalo iz trditev nasprotnega udeleženca, ter je v tem nepravdnem postopku dolžnost sodišča, da oceni okoliščine, na katerih sprejme pravni sklep o tem, ali so podani pogoji za dovolitev nujne poti po predlaganih nepremičninah ter niso podane postopkovne kršitve, ki jih v tej zvezi uveljavlja pritožnik. Tudi ni res, da sodišče ni sledilo izvedencu, izvedenec je ugotovil to, kar ugotavlja tudi sodišče, v pisnem mnenju je zapisal, da nujna pot prek nepremičnin s parc. št. 2354/24 in 2354/25, obe k.o. R. (gre za nepremičnini v lasti nasprotnega udeleženca) bolj obremenjuje parceli nasprotnega udeleženca, kot bi nujna pot prek parcele št. 2354/7 k.o. R. obremenjevala navedeno parcelo, ki že sedaj predstavlja nekakšno zemljišče kot funkcionalno zemljišče k objektu predlagatelja. Načelo sorazmernosti pove, kot je zapisano v Komentarju Stvarnopravnega zakonika, GV Založba, Ljubljana 2004 (stran 467), da mora imeti omejitev lastninske svobode utemeljitev v nekem legitimnem cilju, ki izhaja iz gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, prav to pa je v konkretni zadevi sodišče, ko je ugotavljalo stanje in funkcionalnost zemljišč v naravi, tudi pravilno pravno ovrednotilo, ko je po eni strani upoštevalo dejansko rabo sosednjih nepremičnin, po drugi pa opravilo tudi presojo stroškov ureditve poti v primerjavi z vrednostjo predlagatelju lastne nepremičnine. Presoja pravnega standarda onemogočanja ali znatnega oviranja uporabe obremenjene nepremičnine ni mogoča zgolj z oceno, izraženo v denarju, pač pa zahteva celovito vrednostno presojo sodišča, ki je opravljena. Izpostavljanje zgolj okoliščine primerjave stroškovnih bremen (višina stroškov izgradnje poti s koristmi, ki nastanejo zaradi neposeganja), ob povedanem ni uspešno, sploh pa strošek prestavitve vrat ne more iti v breme nasprotnih udeležencev, saj je sama postavitev izključno breme predlagatelja, prestavitev prav tako, saj ni ugotovljeno, da bi za dosedanjo uporabo dostopa po zahodni strani imel pravni naslov.

Po nepotrebnem se pritožnik sprašuje, kakšni bi bili ugovori tretjih, če bi bili pritegnjeni v postopek. Da niso pritegnjeni, je posledica pasivnosti predlagatelja, ki kljub pozivu sodišča predloga ni ustrezno razširil tudi na lastnike oz. vse solastnike parcele št. 2354/7 k.o. R. (sodišče odloči le v okviru predloga za dovolitev nujne poti – prim. 141. člen ZNP).

Pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).