UPRS sklep III U 339/2013

I. Tožba se zavrže.
II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravno sodišče RS, oddelek v Novi Gorici je dne 28. 10. 2013, prejelo tožbo tožeče stranke s katero izpodbija odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 0611-2109/2013/2-VN z dne 24. 9. 2013 v zvezi z odločbo kmetijske inšpektorice Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Izpostava Grosuplje, št. 0611-2932/2011-14 z dne 25. 10. 2012. Skupaj s tožbo je tožeča stranka sodišču predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se, do pravnomočnosti sodbe naslovnega sodišča, toženi stranki prepove izvesti odločbo Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 0611-2109/2013 z dne 24. 9. 2013 v zvezi z odločbo Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Izpostava Grosuplje, št. 0611-2932/2011-14 z dne 25. 10. 2012.

K točki I. izreka:

Sodišče je tožbo tožeče stranke zavrglo.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če zakon tako določa. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javno pravni enostranski, oblastveni posamičen akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedenega besedila izhaja, da so lahko predmet odločanja v upravnem sporu le tisti dokončni upravni akti, s katerimi je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Tožeča stranka izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katero je le ta zavrnil sklep upravnega organa prve stopnje o dovolitvi upravne izvršbe s posredno prisilitvijo št. 0611-2932/2011-18 z dne 28. 5. 2013 in odločbo upravnega organa prve stopnje št. 0611-2932/2011-14 z dne 25. 10. 2012, ki pa ni bila predmet odločanja v izpodbijani odločbi Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 0611-2109/2013/2-VN z dne 24. 9. 2013.

Tožeča stranka torej v tožbi izpodbija drugostopenjski upravni akt, to pa pomeni, da izpodbija zgolj odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Glede na navedeno določbo 2. člena ZUS-1 pa takšen akt ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Takšno je tudi ustaljeno stališče upravno sodne prakse (npr. sklep VS RS opr. št. I Up 457/2009 z dne 7. 7. 2010 in I Up 574/2008 z dne 14. 10. 2009).

S tožbo smiselno izpodbija tudi odločbo upravnega organa prve stopnje št. 0611-2932/2011 z dne 25. 10. 2012, ki je postala, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 24. 9. 2013, dokončna in pravnomočna in je bila pravna podlaga za izdajo prvostopne odločbe v upravni izvršbi, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano upravno odločbo upravnega organa druge stopnje, zato tožba zoper njo v tem upravnem sporu ni dopustna.

Tukajšnje sodišče je v primerljivih zadevah sicer običajno pozvalo tožeče stranke naj tožbe ustrezno popravijo, vendar pa je pri tem v veliki večini šlo za tožbe, vložene v obdobju neposredno po spremembi Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 je pričel veljati s 1. 1. 2007). V tem obdobju, ko upravno sodna praksa na podlagi nove ureditve še ni oblikovala enotnega odziva v primerih, kot je obravnavani, je sodišče s tako prakso strankam zagotovilo enakopraven dostop do sodnega varstva, posebno v primerih, ko o svojih pravicah niso bile ustrezno poučene s pravnim poukom v drugostopenjski odločbi. Tožeča stranka pa je bila v obravnavani zadevi s pravnim poukom, ki je sestavni del drugostopenjske upravne odločbe izčrpno in pravilno seznanjena s tem, kateri akt lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je bila po mnenju sodišča o načinu uveljavljanja svojih pravic ustrezno poučena, kljub temu s tožbo izpodbija drugostopno upravno odločbo in odločbo upravnega organa prve stopnje, ki je postala dokončna in pravnomočna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke ob predhodnem preizkusu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS, saj tožba zoper izpodbijani odločbi ni dovoljenja.

K točki II. izreka:

Sodišče je zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Iz določbe drugega odstavka 32. člena in ostalih določb ZUS-1 izhaja, da je predpogoj za obravnavanje zahteve tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu, tožba zoper akt katerega odložitev se zahteva, oziroma akt v zvezi s katerim se z začasno odredbo zahteva ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje. Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani odločbi v tem upravnem sporu zavrglo, niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče zahtevo tožeče stranke ob smiselni uporabi 36. člena ZUS-1, zavrglo.

K točki III. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrglo, na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.