UPRS sodba III U 149/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Izola (v nadaljevanju upravni organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), investitorju - zavezancu A.A. (v nadaljevanju tožnik) zaradi nedovoljene gradnje pritličnega montažnega objekta, namenjenega shranjevanju orodja in pripomočkov, na parc. št. 1687/1 in 1687/2 k.o. B., odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 3.568,00 EUR (1. točka izreka). Rok za plačilo nadomestila je v 2. točki izreka 15 dni od dneva pravnomočnosti te odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje na podlagi podatkov v odločbi gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Koper, številka 06122-522/2010/11 z dne 12. 5. 2011, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo montažnega objekta tlorisnih dimenzij 9,40 m x 7,70 m, višine 2,85 m in AB talne plošče tlorisnih dimenzij 9,40 x 7,70 m vse na zemljišču s parc. št. 1687/1 in 1687/2 k.o. B. ter vzpostaviti prejšnje stanje, ugotovil, da je po petem odstavku 157. člena ZGO-1 nastala tožnikova obveznost za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Pri odmeri višine nadomestila je upravni organ prve stopnje poleg podatkov v odločbi gradbenega inšpektorja z dne 12. 5. 2011 upošteval tudi določbe planskega in prostorskega akta za to območje (Prostorski ureditveni pogoji za podeželje Občine Izola, Uradne objave, št. 35/89, 12/03 in 24/04 - PUP). Tožnik je bil z ugotovitvami v postopku seznanjen, vendar v odrejenem roku in niti do izdaje izpodbijane odločbe, pripomb ni podal. Pri izračunu višine nadomestila je upravni organ prve stopnje uporabil kriterije določene v Uredbi o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradi list RS, št. 33/2003 in 79/2009, v nadaljevanju Uredba). Ugotovil je, da znaša v obravnavanem primeru stopnja degradacije in uzurpacije prostora (SDU) 892 točk in da je vrednost točke 4 EUR. Zato je tožniku odmeril nadomestilo v višini 3.568,00 EUR. V skladu s 26. členom Uredbe je tožniku naloženo plačilo odmerjenega nadomestila v enkratnem znesku.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor številka 35113-90/2011/NiK-4 z dne 11. 4. 2012 zavrnjena.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo navedeno v točki 1 te obrazložitve. Zatrjuje, da obveza naloženega mu plačila nima nobene podlage, ker je objekt odstranil in vzpostavil prejšnje stanje. Ministrstvu za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju pritožbenemu organu) očita, da se v svoji odločbi ni opredeli o tej pritožbeni navedbi. Meni, da iz določb 157. člena ZGO-1 jasno izhaja, da se nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora plača le v primeru, če po odločbi inšpektorata (152. člen ZGO-1) zemljišče ni sanirano oz. ni vzpostavljeno prejšnje stanje. Ker v njegovem primeru ni podlage za izdajo odločbe o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora, sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbi ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki temelji na podatkih v upravnih spisih in na določbah ZGO-1 ter Uredbe, pravilna in zakonita. Oba upravna organa sta v obrazložitvah svojih odločb s pravilnimi razlogi utemeljila izpodbijano odločitev. Sodišče zato sledi njuni utemeljitvi in razlogov za odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da je postala odločba gradbenega inšpektorja, s katero mu je bilo dne 12. 5. 2011 naložena ustavitev gradnje pritličnega montažnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 1687/1 in 1687/2 k.o. B., pravnomočna. Zato je v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZGO-1 tožnik kot investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Upravni organ prve stopnje je zato v skladu s petim odstavkom 157. člena ZGO-1, na podlagi že navedene odločbe gradbenega inšpektorja izdane po 152. členu ZGO-1, moral po uradni dolžnosti izdati izpodbijano odločbo. Tožnik kot zavezanec za odstranitev nelegalne gradnje pa je dolžan pravilno odmerjeno nadomestilo plačati.

Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da upravni organ zato, ker je nelegalno gradnjo odstranil in zemljišče saniral, ni pravilno uporabil določb predpisov. Iz določb ZGO-1 namreč jasno izhaja, da je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora predpisano kot kazen za nelegalno gradnjo. Zato navedena okoliščina, za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, ni relevantna. Obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo namreč nastopi, ko pride do izdaje inšpekcijske odločbe zaradi nezakonitega posega v prostor (glej točko 7. obrazložitve). Zato niti kasnejša sanacija, po presoji sodišča ne more odvezati zavezanca k plačilu tega prispevka.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.