VSL sodba II Kp 32967/2012

Pritožbi državnega tožilca in zagovornika obdolženega F. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Krškem obdolženega F. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz prve do šeste točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo sta se pritožila višji državni tožilec in obdolženčev zagovornik. Državni tožilec se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve šestintridesetih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, mu določi kazen za vsako dejanje, nato pa izreče enotno pogojno kazen eno leto in šest mesecev zapora ter mu določi preizkusno dobo dve leti. Obdolženčev zagovornik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obdolženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo državnega tožilca. Predlagal je, da višje sodišče pritožbo tožilca zavrne kot neutemeljeno in ugodi njegovi pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika:

5Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje, glede točke b izreka obtožnega predloga, moralo izdati oprostilno sodbo. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju (v odgovoru na pritožbo državnega tožilca), je obdolženec storil eno kaznivo dejanje. Prepovedano posledico le tega je uresničil z več ravnanji, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Ker določeno obdolženčevo ravnanje (ki v točki b spada v sklop enega kaznivega dejanja) obdolžencu ni bilo dokazano, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtožni predlog v tem delu spremenilo v obdolženčevo korist tako, da je očitek za to ravnanje izpustilo iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

6Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev stori tudi kdor zavestno ne ravna po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji (prvi odstavek člena 196 KZ-1). To pa se obdolžencu tudi očita, kar izrecno izhaja iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Glede na to je sodišče prve stopnje očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 (in ne po 202. členu KZ-1). Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je v primeru kot je obravnavani, ko so zaradi neplačila predpisanih prispevkov oškodovani delavci, oškodoval pa jih je njihov delodajalec, specialno v odnosu do kaznivega dejanja kršitve pravic iz socialnega zavarovanja (člen 202 KZ-1), ki ga lahko stori kdorkoli in je lahko storjeno zoper kogarkoli (oškodovanec je lahko tudi kdo drug, ne samo delavec).

7Ni mogoče slediti pritožniku, ko navaja, da neplačilo prispevkov ni neposredno povezano z oškodovanjem delavcev, zato bi sodišče prve stopnje moralo za vsakega delavca posebej ugotavljati in konkretizirati njegovo prikrajšanost. O tem se je izreklo Vrhovno sodišče v odločbi I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012. Kot prepovedana posledica, potrebna za obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ni določeno prikrajšanje pri izplačilu pravice, npr. prikrajšanje, ki bi se konkretno kazalo pri višini odmerjene pokojnine (obdolžencu se očita, da je delavce prikrajšal za pravico, da bi se jim plača v določenem obdobju upoštevala v izračunu pokojninske osnove). Ker je pridobitev pravic s področja socialne varnosti odvisna samo od plačila prispevkov, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov. Ker obdolženec ob izplačilu plač delavcem ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in predpisanih prispevkov zanje ni plačal, je s tem ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialno varnost delavcev že ogrozil in je vanjo že posegel.

8Okoliščine, da so bili v inkriminiranem obdobju tudi člani obdolženčeve družine in obdolženec sam v enakem položaju kot pri njemu zaposleni delavci, torej, da obdolženec tudi zase in za svoje družinske člane ni plačeval predpisanih prispevkov, še ne pomenijo, da obdolženec ne more biti kriv za očitano kaznivo dejanje. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje, na podlagi vseh izvedenih dokazov, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje.

9Krivde obdolženca prav tako ne morejo razbremeniti pritožnikove navedbe, da se je obdolženec ves čas trudil, da bi zagotovil delo, za kar je angažiral celo svoje družinske člane. Dejstvo, da je obdolženec na vsak način in za vsako ceno skušal obdržati svoje podjetje in je vsa svoja sredstva namenil za to, ter v to pritegnil tudi člane svoje družine, ob tem pa je delavcem zamolčal, da zanje ne plačuje predpisanih prispevkov, kot izhaja iz izpovedb zaslišanih prič (B. B., M. B., M. Č., J. H.), obdolženca nedvomno obremenjuje. Obdolženec je izkoristil zaupanje svojih delavcev ter jih s tem, ko jim je s prelivanjem denarnih tokov svojega podjetja na transakcijske račune S. B. (kot to izhaja iz njene izpovedbe, izpovedbe priče B. E. in iz listinske dokumentacije) zagotovil izplačilo neto plač, obdržal v svojem podjetju, da so zanj še naprej opravljali delo, kljub temu da je vedel, da ne plačuje predpisanih prispevkov in jim s tem krati njihove pravice. Na tak način, torej (tudi) na račun bruto plač delavcev, je obdolženec poskušal rešiti svoje podjetje, tudi svojo družbo P., d. o. o., kot je povedal v svojem zagovoru.

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz listinske dokumentacije (priloga C5, zaključna bilanca stečajnega dolžnika z dne 23. 2. 2009) izhaja, da je obdolženčevo podjetje dalo družbi P., d. o. o., v letu 2008 posojilo v višini več kot 4.000.000,00 EUR. Navedeno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec oziroma njegovo podjetje v inkriminiranem obdobju imelo določena finančna sredstva. Tudi dejstvo, da je obdolženčevo podjetje ves čas poslovalo, kljub temu da je bil transakcijski račun podjetja neprekinjeno blokiran od 25. 4. 2006 dalje, kot to izhaja iz listinske dokumentacije (uradni zaznamek na list. št. 36), potrjuje zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da iz notarskega zapisa SV 205/07 z dne 11. 4. 2007, na katerega se sklicuje pritožnik, ni razvidno, da bi obdolženčevo podjetje dalo zgoraj omenjeno posojilo družbi P. Iz navedenega notarskega zapisa ne izhaja, da bi bil kakorkoli povezan z navedenim posojilom. Obdolženec je v zvezi s tem posojilom (ki naj bi ga njegovo podjetje dalo navedeni družbi) zatrjeval, da družbi P. ni bilo dano posojilo, ampak je družba na banki pridobila kredit, ki ga ni odplačevala, zato je ta dolg odpadel na njegovo podjetje, ki je bilo porok. Ta del svojega zagovora (da njegovo podjetje družbi P. v letu 2008 ni dalo posojila v višini več kot 4.000.000,00 EUR) je dokazoval z zgoraj navedenim notarskim zapisom, iz katerega pa, kot že navedeno, ne izhaja to kar je obdolženec zatrjeval (da ne gre za posojilo, ampak za dolg družbe P., ki je odpadel na njegovo podjetje kot na poroka). Pritožnikove navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

11Sodišče prve stopnje se je pri svojih zaključkih utemeljeno oprlo na dejstvo, da obdolženec že pred inkriminiranim obdobjem, dlje časa svojim zaposlenim ni plačeval predpisanih prispevkov. To izhaja iz dopisa Davčnega urada X. in iz seznama izvršilnih naslovov. Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da sodišče ni navedlo obdobja, v katerem prispevki delavcem niso bili plačani. Za katera časovna obdobja gre, povsem jasno izhaja iz drugega odstavka na strani 7 izpodbijane sodbe. Prav tako neutemeljeno pritožnik navaja, da se obdolženec ni izogibal plačilu prispevkov, saj se je dogovoril za odlog plačila le teh. Dejstvo je, da obdolženec prispevkov (ne glede na to, ali je prosil za odlog plačila ali za podaljšanje roka za plačilo) ni plačal in je svoje zaposlene s tem oškodoval.

12Ni mogoče slediti pritožniku, ki navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinske dokumentacije v zvezi z inšpekcijskim nadzorom, ki ga je DURS opravil pri obdolženčevem podjetju, pri S. B. in pri družbi B., d. o. o. V zvezi s tem je bila zaslišana priča B. E., ki je opravljala davčni nadzor, v spisu pa je tudi obsežna dokumentacija v zvezi z opravljenim nadzorom, do teh izvedenih dokazov pa se je sodišče prve stopnje opredelilo na straneh 6 in 7 izpodbijane sodbe. Ne drži, da DURS ni ugotovil nobenih nepravilnosti, kot to zatrjuje pritožnik. Iz uradnih zaznamkov na list. št. 36 in 48 izhaja, da so bile odkrite fiktivne asignacijske in cesijske pogodbe pa tudi nekatere druge nepravilnosti.

13Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje določene listine in njihovo vsebino ter določene okoliščine, ki jih je obdolžencu štelo v škodo, napačno razlagalo in interpretiralo, pri tem pa ne pove, katere so te listine in okoliščine, in v čem je interpretacija sodišča prve stopnje napačna. Pritožbeno sodišče zato takšnih pavšalnih navedb ni moglo preizkusiti.

14Glede na vse zgoraj navedeno ni mogoče pritrditi pritožniku, da je prišlo do neplačila prispevkov zaposlenim izključno iz objektivnih razlogo, na katere obdolženec ni imel nobenega vpliva. Ko se je finančno stanje obdolženčeve družbe tako poslabšalo, da obdolženec ni bil več sposoben izpolnjevati vseh svojih zakonskih dolžnosti do svojih zaposlenih, bi moral delavce s tem seznaniti in ukrepati tako, da bi dal prednost njihovim pravicam in ne svojemu podjetju (ustrezno bi moral zmanjšati poslovanje, zmanjšati obseg svoje dejavnosti, delavce odpustiti in jim tako omogočiti, da bi koristili druge svoje pravice, ipd.). Obdolženec pa je za vsako ceno, tudi na račun pravic delavcev, reševal svoje podjetje in delavce s tem ni seznanil, pri tem pa se je zavedal, da s takšnim načinom dela oziroma s svojim ravnanjem posega v njihove pravice.

K pritožbi državnega tožilca:

15Ni mogoče slediti pritožniku, ki zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ravnanje obdolženca napačno opredelilo kot eno kaznivo dejanje, čeprav je obdolženec storil 36 kaznivih dejanj. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je v Kazenskem zakoniku umeščeno v poglavje z naslovom Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. To pomeni, da se z inkriminacijo določenih ravnanj (ali opustitev) v tem poglavju zakona, varujeta delovno razmerje in socialna varnost. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 se imenuje Kršitev temeljnih pravic delavcev, torej je z navedeno določbo inkriminirano ravnanje, ki krši temeljne pravice delavcev. Povedano drugače, storilec tega kaznivega dejanja s svojim ravnanjem krši delavčeve pravice. Njegovo ravnanje ni usmerjeno zoper delavca kot osebo, temveč zoper njegove pravice, ki delavcu pripadajo v skladu s predpisi (storilec delavca prikrajša za pravico ali mu jo omeji). Zato to ni osebnostno kaznivo dejanje. Obdolženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti, pa tega ni storil. Pri tem je imel ves ta čas enak subjektivni odnos do svoje zakonske dolžnosti, ki se kot posledica izraža v ponavljajočih se opustitvah plačila predpisanih prispevkov. Tako je obdolženec prepovedano posledico uresničil z več dejanji (večim oziroma različnim delavcem več mesecev ni plačal prispevkov), a z enotnim subjektivnim odnosom do svoje zakonske obveznosti, zato je storil eno kaznivo dejanje (gre za kršitev enake pravice vsem oškodovanim delavcem v istem obdobju). Dejstvo, da je s svojim ravnanjem prikrajšal oziroma kršil pravice ne le enemu, temveč večim delavcem, pa je okoliščina, ki je lahko pomembna in se odraža pri odmeri kazenske sankcije obdolžencu.

16V skladu s 386. členom ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije (obdolženec do sedaj še ni bil obsojen, časovno odmaknjenost dejanja) in je obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje utemeljeno izreklo pogojno obsodbo ter mu določilo primerno kazen in ustrezno preizkusno dobo.

17Glede na vse navedeno pritožbi državnega tožilca in obdolženčevega zagovornika nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče po tem, ko ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (člen 391 ZKP).

18Ker je obdolženec brez premoženja, nezaposlen in prejema denarno nadomestilo Zavoda za zaposlovanje v višini 220,00 EUR mesečno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo zaradi plačila stroškov pritožbenega postopka ogroženo njegovo preživljanje, zato je obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka v skladu z določili členov 98 in 95 ZKP.