VSL sklep I Cpg 1135/2013

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (2. alinea I. točke izreka in II. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prvostopenjsko sodišče je odločilo:

„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 114372/2010 z dne 14. 9. 2010 se razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in sicer:

- zaradi delnega umika tožbe v prvem odstavku izreka za znesek glavnice v višini 1.063,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 8. 2010 dalje in se postopek v tem delu ustavi;

- v preostalem delu v prvem odstavku izreka za znesek glavnice v višini 621.526,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11. 8. 2010 dalje ter v celoti v tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka v višini 8.527,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila.“

2Tožeča stranke je zoper sodbo (2. alinea I. točke izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2665/2013 dne 17. 12. 2013 začet stečajni postopek. Ker pa so bila v pritožbenem postopku do začetka stečajnega postopka in s tem prekinitve postopka po samem zakonu, opravljena že vsa procesna dejanja strank oziroma so potekli vsi roki zanje, navedeno ni ovira za izdajo odločbe pritožbenega sodišča na seji (drugi odstavek 207. člena ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ocenilo, da menica, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v tej zadevi, ni niti lastna menica niti lastna trasirana menica, ker ne vsebuje izdajateljeve nepogojne obljube plačila.

Trasirano lastno menico ureja Zakon o menici (ZM) v drugem odstavku 3. člena. Zanjo je značilno, da sta trasant in trasat ista oseba. Kot trasat v menici je torej naveden trasant, kar pomeni, da trasant trasira menico na samega sebe. Ker je izdajatelj (trasant) sam odgovoren za plačilo, akcepta menice ni potrebno dati, saj dolžnik že s svojim podpisom kot trasant priznava obveznost plačila. Šteje se torej, da je z izdajo menice in podpisom trasanta menica tudi akceptirana.

Pri lastni trasirani menici trasant pozove samega sebe, da plača remitentu ob dospelosti določeno vsoto denarja. Obvezna sestavina trasirane menice je namreč nalog trasanta trasatu, naj plača menico, medtem ko je za lastno menico značilno, da gre za obljubo, ne pa za nalog za plačilo. Pri lastni menici nalog za plačilo nadomešča obljuba izdajatelja, da bo plačal določeno vsoto denarja. Iz navedenega tako izhaja, da lastna „trasirana“ menica ne vsebuje izdajateljeve nepogojne obljube plačila, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče, temveč nalog trasanta samemu sebi (kot trasatu), naj plača menični znesek remitentu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da menica, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v tej zadevi, predstavlja lastno trasirano menico, saj je v njej kot trasant in kot trasat navedena ista oseba, tožena stranka. Navedeno pa ne pomeni, da gre za menico na lastni ukaz, saj o takšni menici govorimo, kadar trasant izda menico samemu sebi kot upniku iz menice. Pri menici na lastni ukaz namreč ne gre za nalog za izpolnitev obveznosti tretji osebi, temveč le samemu sebi.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče zmotno materialnopravno presodilo, da sporna menica ne predstavlja lastne trasirane menice in tožbeni zahtevek zavrnilo že na podlagi te ugotovitve, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj se ni ukvarjalo z ostalimi ugovori tožene stranke, ki so pravno odločilni za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP.