UPRS sklep I U 1352/2013

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobneje navaja razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ugodi njegovi prošnji, oziroma podredno, da ji zadevo vrne v ponoven postopek, za kar obširno navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna oziroma nezakonita. Tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A3).

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 dne 5. 9. 2013 vložila odgovor na tožbo, v katerem odgovarja na tožbene navedbe in vztraja pri izdani odločbi. Dodatno je še navedla, da je tožnik dne 3. 9. 2013 samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in se od 3. 9. 2013 v Azilni dom ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in, med drugim, v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“. V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni vrnil v roku 3 dni, niti pozneje vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovi pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.