88. člen ZMZ-UPB2

Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republ

Tožena stranka je na poziv k izjasnitvi o vseh okoliščinah, ki bi lahko vplivale na pravni interes tožnika, sodišče obvestila, da je tožnik azilni dom samovoljno zapustil. Tožnik je bil v azilni dom premeščen po ugotovitvi, da njegova predaja odgovorni državi članici ne bo možna v predpisanem roku. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnik, po samovoljni zapustitvi azilnega doma, pravnega interesa ne izkazuje.

Tožnik je azilni dom samovoljno zapustil, še preden je po pooblaščencu vložil tožbo. Da bi se v azilni dom pozneje (do odločitve sodišča) vrnil, niti toženka niti tožnikov pooblaščenec, ki mu je sodišče posredovalo dopis toženke, nista sporočila. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora in je zato po pooblaščencu vloženo tožbo tožnika zavrglo.

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. To pomeni, da očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato je izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora in zato je sodišče njegovo tožbo zavrglo.

Po vložitvi tožbe so tožniki samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso več vrnili, niti niso vložili prošnje za razselitev na zasebni naslov. To pomeni, da očitno nimajo namena počakati na odločitev sodišča o njihovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazujejo. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je moralo hkrati zavreči tudi začasno odredbo, ki se veže na tožbo.

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. To pomeni, da očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Ker zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, je sodišče tožbo zavrglo.

Ker je tožnik po vložitvi tožbe samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zoper odločbo, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Tožnik je samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To pomeni, da očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato (tudi) pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Tožnik je s svojimi ravnanji vnesel dvom v zatrjevano istovetnost. Ukrep omejitve osebne svobode je potreben, kajti če bi tožnik zapustil Azilni dom oziroma Slovenijo, njegove identitete v smislu 4. alinee 23. člena in 1. odstavka 43. člena ZMZ v postopku ne bi bilo mogoče ugotoviti. Vračanje prosilcev za azil v Grčijo zaradi varstva človekovih pravic, upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU, do nadaljnjega ni možno.