VSM sklep I Cp 1032/2013

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi:
„Predlog na plačilo odškodnine, podrejeno na vrnitev premoženja je po temelju utemeljen.
Oblika vračila premoženja (v naravi ali odškodnina) in stroški postopka so predmet nadaljnjega odločanja pred sodiščem prve stopnje.“

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog predlagateljev za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje v višini 81.332,38 EUR, podrejeno za vrnitev zaplenjenega premoženja pokojne E.P., zavrnilo ter sklenilo, da udeleženci postopka trpijo vsak svoje stroške predmetnega postopka.

2Zoper citirani sklep se pritožujejo predlagatelji, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglašajo.

3Nasprotna stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo že drugič, potem, ko je bil sklep sodišča prve stopnje opr št. N /2012 z dne 10. 4. 2012 razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 785/2012 z dne 2. 10. 2012, kjer se je sodišče druge stopnje že opredelilo do vprašanja utemeljenosti vloženega predloga za vrnitev premoženja po temelju. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu in v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, potem, ko je na zadnjem naroku v obravnavani zadevi napovedalo izdajo vmesnega sklepa o temelju, zahtevek za vrnitev premoženja v celoti zavrnilo.

6Ker je odločitev o tem, ali obstoja temelj za vrnitev nacionaliziranega premoženja in na kakšni podlagi je bilo le to odvzeto, mogoča na podlagi v spis predloženih listin, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo v tej smeri, da je ugotovilo, da obstoji temelj za vrnitev premoženja v tem nepravdnem postopku, na podlagi določil 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366 členom ZPP in 37 členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), iz naslednjih materialnopravnih razlogov (350 člen ZPP):

V obravnavanem postopku so predlagatelji kot dediči po pokojni upravičenki E.P. na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS št. 17/78 s spremembami in dopolnitvami ter Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIKS) v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS št. 10/98, v nadaljevanju ZIKS-G), zahtevali od nasprotne udeleženke vrnitev zaplenjenega premoženja, oziroma protivrednosti le-tega. Dokazovali so, da je bila E.P. s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani, opr. št. Snč /45 z dne 3. 8. 1945 spoznana za krivo zločinstva po 2. členu Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (v nadaljevanju ZSNČ) in obsojena na izgubo narodne časti za dobo šestih let, eno leto lahkega prisilnega dela in zaplembo vsega premoženja. Dokazovali so tudi, da je bila ta sodba naknadno razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 49562/2010-143/2010 z dne 2. 12. 2010.

Po obširnem dokaznem postopku in po obširni obrazložitvi je sodišče prve stopnje v točki 7 kot nesporno ugotovilo, da je bila E.P. s sodbo Sodišča slovenske narodne časti štev. II Snč /45 z dne 3. 8. 1945 spoznana za krivo zločinstva. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. I Ips 49562/2010 z dne 2. 12. 2010 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti predlagateljice I.M.Č. ter E.P. oprostilo obtožbe. V nadaljevanju je prav tako kot nesporno ugotovilo, da je bilo E.P. odvzeto vse premično in nepremično premoženje, katerega lastnica je bila do ½ celote. Nato je obrazložilo, da med pravdnimi strankami ostaja sporen temelj podržavljanja premičnega premoženja in nepremičnega premoženja E.P., torej ali ji je bilo slednje odvzeto na podlagi zgoraj citirane sodbe Sodišča slovenske narodne časti, kot to zatrjujejo pritožniki, ali je bilo premoženje odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka.

7V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje štelo, da je nasprotna udeleženka dokazala, da je bilo premoženje pokojni E.P. zaplenjeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v P. opr. št. 318/1945 (priloga B10), ki jo je nasprotna udeleženka predložila po prvem naroku (torej prepozno) to je dne 13. 4. 2012, na podlagi katere je v državno last prešlo vse premoženje E.P., nahajajoče se v S., V., Se., T., V. N. ali kjerkoli na območju D.F.J. ali v inozemstvu in sicer že po samem Odloku AVNOJA o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem opravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ št. 2/45 z dne 6. 2. 1945 ex lege). V zvezi s predložitvijo predmetne odločbe (B10) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je nasprotna udeleženka to odločbo predložila prepozno, pri čemer se je v svoji vlogi z dne 15. 3. 2012 nasprotna udeleženka le sklicevala na odločbo Okrajne zaplembene komisije v L. z dne 6. 8. 1946 v povezavi z odločbama Okrajnega sodišča v L. z dne 20. 3. 1946 in z dne 29. 1. 1947 opr. št. Zp 16/47, ne pa tudi na sedaj v sodni spis predloženo odločbo (priloga B10). Tudi v nepravdnem postopku so stranke zavezane k pravočasnemu predlaganju dokazov in predložitvi listin v smislu določil 1. odstavka 286 člena ZPP v zvezi s 37 členom ZNP, pri čemer citirani prvi odstavek 286 člena ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

8Ne glede na v prejšnjem odstavku navedeno, pa je sodna praksa v zvezi z obravnavano problematiko že zavzela stališče (II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 486/2009 z dne 16. 9. 2010, II Ips 324/2010 in Up 969/08 z dne 19. 5. 2009), ki kaže, da je potrebno nacionalizirano premoženje obravnavati na način, ki omogoča odpravo krivic, kar je narekovalo spremembo izpodbijanega sklepa v smeri izdaje vmesnega sklepa o utemeljenosti predloga predlagateljev o temelju. Vrhovno sodišče je v več odločitvah, sklicujoč se na uveljavljeno sodno prakso in na ureditev, ki jo je po Odloku AVNOJ povzel kasnejši Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last (v nadaljevanju ZPSP), navedlo, da je premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 1. ali 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, v državno last prešlo že na podlagi tega odloka z dnem njegove uveljavitve (torej ex lege), premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena istega odloka, pa je v državno last prešlo s pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena njegova zaplemba. Pojasnilo je, da je v prvem primeru mogoče vrnitev premoženja zahtevati le na podlagi določb ZDen v upravnem postopku, v drugem primeru pa (po razveljavitvi sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja) v sodnem postopku po odločbah ZIKS. Iz navedenih odločitev izhaja stališče, po katerem v primeru, ko je bilo premoženje, ob izpolnjenih pogojih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe po tem odloku preneseno v državno last, kasnejša zaplemba tega premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna. V citiranih sodnih odločbah je Vrhovno sodišče opozorilo še, da je treba v vsakem posameznem primeru, ko je bilo isto premoženje podržavljeno tako z Odlokom AVNOJ kot tudi s kazensko sodbo, na podlagi vse, v konkretnem postopku predložene listinske dokumentacije (zlasti na podlagi zemljiškoknjižnih listin o vpisu lastninske pravice na državo), ugotoviti, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje preneseno v državno last.

Dejstvo, da je postopek nacionalizacije po pokojni E.P. potekal dvotirno, in sicer je prejšnja revolucionarna oblast izdajala odločbe o zaplembi premoženja na podlagi citiranega Odloka AVNOJA, iz tega postopka pa izvirajo odločba Okrajne zaplembene komisije na P., opr. št. 318/1945 (priloga B10), kot tudi odločba Okrajne zaplembene komisije v L. z dne 6. 8. 1946, ki je v spisu ni, v povezavi z odločbama Okrajnega sodišča v L. z dne 20. 3. 1946, z dne 29. 1. 1947, opr. št. Zp 16/47. Kakor izhaja iz v spis predloženih listin, pa je bil zoper E. P. voden še en postopek, to je kazenski postopek, kar je dokazano s sodbo Sodišča slovenske narodne časti v L. opr. št. II Snč./1945 z dne 3. 8. 1945, ki je razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS z opr. št. Ips 49562/2010-143/2010, tako da je bila med ostalimi navedenimi E.P. oproščena obtožbe da je v času sovražne okupacije sodelovala z okupatorjem „bila članica KB, zabavljala čez partizane, se grdo obnašala do slovenskih soobčanov, je bila torej udeležena (kakor pod 1), sramotila NOV in slovenski narod,“ in je bila posledično obsojena na izgubo slovenske narodne časti za dobo šestih let in eno leto lahkega prisilnega dela in zaplembo nepremične imovine z zakonskimi omejitvami. Tako se pokaže, da je s strani takratne revolucionarne oblasti prišlo do podvajanja istega ukrepa, katerega cilj je bila zaplemba premoženja, ki ga je takratna oblast vodila v dveh postopkih in po dveh različnih temeljih.

9V odločbi takrat Okrajnega sodišča v S. G. z dne 29. 7. 1952, ki je bila podlaga za vknjižbo splošnega ljudskega premoženja, pa je citirana odločba Okrajne zaplembene komisije v L., opr. št. 238/47 z dne 6. 8. 1946. Da predstavlja temelj zaplembe sodba Sodišča slovenske narodne časti, opr. št. Snč /45 in člen 28 Zakona o zaplembi imovine in opravljanju zaplembe, pa izhaja tudi iz odločbe VII R 93/45 na podlagi katere je bilo E.P. in V.P. odvzeto premoženje vl. št. 262 k.o. VN, vl. št. 35 in 56 k.o. T in vl. št. 135 k.o. V; pri čemer nedvomno obstoji odločba Okrajne zaplembene komisije v L., opr. št. 165, z dne 10. 9. 1945, ki glasi na PV (priloga A8, A9). Takrat Okrajnemu sodišču v S. G., bi naj z dopisom (priloga A10) bila odločba Zaplembene komisije, ki glasi na E. P., posredovana, vendar pa kakor že povedano, te odločbe v spisu ni.

10Zato je po prepričanju sodišča druge stopnje zaradi dosega cilja „odprave krivic“ v obravnavani zadevi potrebno šteti, da je bilo E.P. premoženje odvzeto na podlagi v prejšnjem odstavku citirane sodbe Sodišča slovenske narodne časti.

V prid tej okoliščini govori tudi dejstvo, da je bila pokojna E.P. do dne 3. 8. 1945 jugoslovanska državljanka, saj je bila tega dne sojena pred Sodiščem slovenske narodne časti, kar je argument v prid sklepanju o neupoštevnosti Odloka AVNOJ-a, kot podlage za ex lege razlastitev E.P. in za potrebnost izreka kazni zaplembe premoženja pred sodiščem slovenske narodne časti. Zato ureditev vračanja premoženja ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja revolucionarna in nedemokratična oblast izbrala in tudi podvajala za dosego končnega cilja, oziroma namena podržaviti zasebno premoženje (II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010). Tudi Ustavno sodišče je v že citirani odločbi zapisalo „Tako kot so bili kazenski postopki v katerih so sodišča izrekala kazni zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljanju (med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljenjem na podlagi predpisov navedenih v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) z vidika cilja ni razlik (razlika je le v sredstvih, ki jih je za svojo uresničitev izbrala); sta po svojem namenu enaki tudi ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in ZIKS. Cilj obeh je poprava krivic, zato je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna - odpraviti krivice storjene na posameznikovem premoženjskem področju“ (Cp 969/08 z dne 19. 5. 2009).

11Ko je sodišče druge stopnje odločilo, da je zahtevek predlagateljev po temelju utemeljen je sedaj pred sodiščem prve stopnje odločiti še o obliki vračila premoženja (v naravi ali odškodnina) in stroških postopka.