UPRS sodba U 1638/2001

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad, št. … z dne 6. 9. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. … z dne 15. 10. 1998, s katero je davčni organ prve stopnje odmeril tožnici od davčne osnove 2.546.400,00 SIT prometni davek od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 20 % v znesku 509.280,00 SIT in 203.577,00 SIT zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do izdaje odločbe. Prvostopni davčni organ ji je navedeni prometni davek odmeril, ker je pri inšpiciranju ugotovil, da je tožnica na podlagi lastnih temeljnic, vknjiženih pod št. … z dne 15. 5. 1997 in št. … z dne 31. 10. 1997, prikazala strošek materiala kot prenos surovin iz zaloge materiala AA, tožničinega moža kot fizične osebe, na tožnico kot samostojno podjetnico. Prvostopni davčni organ je prenos materiala štel kot brezplačno odtujitev in ugotovil, da je bil opravljen promet proizvodov, zavezan plačilu prometnega davka po 3. točki 2. odstavka 5. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 12/93, 71/93 in 16/96, dalje: ZPD). Po mnenju tožene stranke je tožnica zavezanka za plačilo prometnega davka na podlagi 2. odstavka 13. člena in na podlagi 5. točke (pravilno: 5. točke 2. odstavka) 26. člena ZPD. Tožena stranka je presojo pritožbi priložene posojilne pogodbe, ki naj bi bila dokaz, da je tožnici soprog repromaterial le posodil (ne podaril), zavrnila z utemeljitvijo, da Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – prečiščeno besedilo, dalje: ZUP/86) v 2. odstavku 232. člena določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja tudi nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če obrazloži, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, in ker tožnica tega ni obrazložila, pogodbe ne more upoštevati. V nadaljevanju pa tožena stranka ugotavlja, da predložene pogodbe ni šteti kot dokaz, ker meni, da te pogodbe v postopku na prvi stopnji še ni imela in da posojilna pogodba ni bila sklenjena, prenos materiala pa je bil opravljen. Navedbe tožnice, da je bil repromaterial dan zasebniku za namene iz 10. ali 6. člena ZPD ob izpolnitvi pogojev iz 7. člena zakona ter se zato davek ne plača, je zavrnila z obrazložitvijo, da pri fizični osebi nakup z izjavo ni mogoč. Prvostopni davčni organ res ni ugotavljal izvora surovin, kupljenih pred letom 1998, to pa zato, ker se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, razen, če gre za promet po 6. členu ZPD, vendar pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 7. člena zakona. Tožnica pa je dolžna plačati prometni davek, saj je bil promet opravljen, pri tem pa se tožena stranka sklicuje na 5. točko (pravilno: 5. točko 2. odstavka) 26. člena ZPD in 2. odstavek 13. člena istega zakona.

Tožnica je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke po 26. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS), saj tožena stranka kljub pozivu ni odločila o vloženi pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker nima denarja in jo preživlja mati s svojo pokojnino. Po prejemu drugostopne odločbe je tožbo razširila tudi nanjo. Navaja, da tožena stranka v obrazložitvi ne pove, zakaj je obračunala prometni davek, ali zato, ker je tožnica sporni repromaterial pridobila brezplačno ali zato, ker naj bi ga dobila odplačno, saj kot pravno podlago navaja 2. odstavek 13. člena ZPD ter 5. točko (pravilno: 5. točko 2. odstavka) 26. člena istega zakona. Sklicevanje na 2. odstavek 13. člena ZPD namreč pomeni, da bi bila tožnica zavezanka za obračun prometnega davka v primeru, če bi od fizične osebe – AA, repromaterial kupila. Istočasno pa tožena stranka zatrjuje, da je AA tožnici neodplačno odstopil repromaterial, torej naj bi bil tak promet zavezan plačilu prometnega davka po določbi 3. točke 5. člena ZPD v povezavi s 5. točko 1. odstavka (pravilno: 2. odstavka) 26. člena istega zakona. Tožena stranka meni, da sama brezplačna pridobitev – pri čemer dejansko stanje tudi v tem delu ni bilo pravilno ugotovljeno, saj repromaterial tožnica ni pridobila brezplačno, temveč na posodo, pomeni promet proizvodov. Očitno je tožena stranka določbo 3. točke 2. odstavka 5. člena ZPD napačno uporabila. Tudi sklicevanje tožene stranke na 5. točko 1. odstavka (pravilno: 2. odstavka) 26. člena ZPD pomeni, da bi bila tožnica zavezanka za obračun in plačilo prometnega davka v primeru, ko bi ona opravila promet proizvodov, torej ko bi ona brezplačno odtujila proizvode, kar pa v obravnavanem primeru ni podano, saj je tožnica proizvode oziroma repromaterial brezplačno oziroma na podlagi posojilne pogodbe prejela. Iz navedenega je jasno, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj je na ugotovljeno dejansko stanje brezplačne pridobitve repromateriala s strani tožnice (ki pa kot je večkrat navedeno tudi ni pravilno ugotovljeno), uporabila določbo 3. točke 2. odstavka 5. člena, 2. odstavek 13. člena ter 5. točko 1. odstavka (pravilno: 2. odstavka) 26. člena ZPD, ki pa govorijo o popolnoma drugačnem dejanskem stanju, in sicer določajo obveznost obračuna in plačila prometnega davka v primeru, ko davčni zavezanec proizvod brezplačno odtuji komu drugemu, 2. odstavek 13. člena pa govori o nakupu proizvoda. Zakon o prometnemu davku vsako prodajo proizvodov končnemu potrošniku obdavčuje, pri čemer je iz 5. člena povsem jasno, da je s prometom proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, mišljena tudi brezplačna odtujitev proizvoda, vendar izključno s strani davčnega zavezanca, kot tudi primanjkljaj in odpis proizvodov. Tudi v primeru, ko bi držala trditev, da je tožnica brezplačno prejela repromaterial od AA (pa ga ni, saj ga je prejela le na posodo), tak promet, ki se kaže kot višek proizvodov ni predmet obdavčitve s prometom proizvodov po ZPD. Zato tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov, razvidnih iz odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavil z vlogo, št. … z dne 24. 12. 2001.

Tožba je utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožena stranka pa je tudi nepravilno uporabila materialni predpis.

Za pravilno uporabo materialnega zakona je po presoji sodišča odločilno, ali je tožnica pridobila repromaterial brezplačno, ali ga je dobila na podlagi posojilne pogodbe, torej odplačno. ZPD v 3. točki 2. odstavka 5. člena določa, da se za promet proizvodov šteje med drugim tudi brezplačna odtujitev, obveznost obračuna prometnega davka za davčnega zavezanca nastane takrat, ko je promet opravljen, pri brezplačni odtujitvi je opravljen s trenutkom brezplačne odtujitve (5. točka 2. odstavka 26. člena ZPD). Po navedenih določbah nastane obveznost plačila prometnega davka od prometa proizvodov za zavezanca, ki brezplačno odtuji proizvod, ne pa, če brezplačno proizvod pridobi. ZPD ne določa obveznosti plačila davka od prometa proizvodov za pridobitelja, na kar napotuje tudi zakonska dikcija, ki govori o »brezplačni odtujitvi«. Davčni zavezanec je v primerih brezplačne odtujitve (kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji) vedno tisti, ki brezplačno odtuji proizvod, torej darovalec (Iks, 10 – 11, 1995, stran 31). Je pa v takem primeru (ko se proizvod podari pravni osebi ali zasebniku) potrebno preveriti, ali ni darovalec morebitni zavezanec za plačilo prometnega davka glede na določbo 6. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92 in 39/93, dalje: Pravilnik), ki opredeljuje način obdavčitve pri brezplačni odtujitvi proizvoda. V primeru, ko davčni zavezanec od fizične osebe pridobi proizvod odplačno, pa je zavezanec za plačilo prometnega davka po določbi 2. odstavka 13. člena ZPD oziroma 8. odstavka 14. člena ZPD (na slednjo določbo se sklicuje organ prve stopnje).

V obravnavanem primeru je tožena stranka štela, da je tožnica repromaterial, ki ga je v svoje poslovne knjige vknjižila na podlagi dveh temeljnic (št. 186/5 in št. 525/10) pridobila od svojega moža brezplačno. Kolikor bi bilo tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno, tožnici za brezplačno pridobitev po zgoraj obrazloženih določbah ZPD ni mogoče odmeriti davka od prometa proizvodov, morebitni davčni zavezanec je lahko le darovalec (6. člen Pravilnika). Vendar tožnica ves čas postopka nasprotuje ugotovitvi davčnega organa o brezplačni pridobitvi repromateriala (že v pripombah na zapisnik) in zatrjuje, da ga je pridobila na podlagi posojilne pogodbe, torej ne brezplačno. V ponovnem postopku bo zato potrebno natančno ugotoviti način pridobitve repromateriala, saj je od tega odvisno, kdo je davčni zavezanec in kakšna je stopnja prometnega davka.

Po mnenju sodišča je tožena stranka neutemeljeno zavrnila presojo pritožbi priložene posojilne pogodbe zato, ker tožnica ni obrazložila, zakaj jo prilaga šele pritožbi. Po stališču sodne prakse glede uporabe 2. odstavka 232. člena ZUP/86 je organ druge stopnje dolžan presoditi predložene dokaze, na katere se stranka sklicuje.

Iz obrazloženega izhaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialni predpis, hkrati pa tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter zadevo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Tožeča stranka je bila z odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Urad predsednika, št. Bpp … z dne 30. 10. 2002 oproščena plačila sodnih taks v tem postopku, hkrati pa ji je bila tudi dodeljena brezplačna pravna pomoč.