VDSS VDS sodba Psp 700/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice, da se razveljavita odločbi tožene stranke št.

P-0153026 z dne 27.2.2004 in št. 34 0153026 z dne 11.12.2003 ter,

da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem

znesku.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica, smiselno uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter v posledici zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in tožnici prizna

pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh

osnovnih življenjskih potreb, ker se tudi prehranjevati ne more

sama, iz potrdila osebne zdravnice izhaja, da pri tem potrebuje

pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja mnenji obeh

invalidskih komisij, po katerih tožnica potrebuje pomoč in

postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb ter

se ji zato še nadalje izplačuje dodatek v ustreznem znesku.

Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni kršilo

postopkovnih določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP)

sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo se po 4. čl. v zvezi s

137čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l.

RS št. 106/99 - 72/2005 - ZPIZ-1) zagotavlja z obveznim

zavarovanjem, med ostalimi tudi uživalcem družinske pokojnine s

stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske

potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Sodišče prve

stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo določbo 139. čl. ZPIZ-1,

ki natančneje opredeljuje pogoj tuje pomoči in postrežbe za

opravljanje življenjskih potreb. Po 2. odst. 139. čl. ZPIZ-1 je

uživalcu pokojnine neogibno potrebna pomoč in postrežba, kadar

zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more

zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1.

odst. 139. čl. ZPIZ-1, med katerimi je tudi samostojno hranjenje.

Po 140. čl. ZPIZ-1 daje mnenje o tem, ali je upravičencu potrebna

stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh ali pa le večine

življenjskih potreb oz., da mu je potrebno stalno nadzorstvo,

invalidska komisija ali drug izvedenec zavoda, kar je skladno z

261čl. ZPIZ-1, po katerem dajejo izvedenska mnenja o potrebi po

stalni pomoči in postrežbi izvedenski organi zavoda. Po 3. odst.

261čl. ZPIZ-1 so izvedenski organi invalidske komisije

zdravniki posamezniki in druge institucije, ki jih imenuje

pristojni organ zavoda. Tožena stranka je v predsodnem postopku

na podlagi izvedenskih mnenj zdravnika posameznika z dne 4.4.2002

ter komisije II. stopnje dne 12.8.2002 odločila, da je tožnici

potrebna stalna pomoč in postrežba drugega, vendar le za

opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ker sta, kot je

ugotovil zdravnik posameznik, ohranjeni zmožnost prostega gibanja

ter groba moč in koordinacija zgornjih in spodnjih okončin.

Potrdil je, da se tožnica samostojno hrani in hodi. Dopolnilno

izvedensko mnenje, podano na zahtevo sodišča prve stopnje, tudi

ugotavlja, da tožnica sicer kaže znake demence, vendar so veliki

sklepi obeh zgornjih okončin razgibani, groba moč je primerna in

nevroloških izpadov ni ugotoviti. Na pregledu 18.8.2004 je

zdravnik izvedenec posameznik ugotovil, da se zavarovanka

samostojno hrani in je zmožna, ob pomoči osebja v Domu starejših

občanov G., sama narediti nekaj korakov. Pritožbene navedbe o

nesamostojnosti pri prehranjevanju so torej v nasprotju z

objektivnimi medicinskimi izvidi, podanimi tako v predsodnem, kot

med sodnim postopkom. Upoštevati tudi ni mogoče trditev o

slabšanju zdravstvenega stanja in zmožnosti tožnice, da vsaj

delno sama opravlja osnovne življenjske potrebe, kar je lahko

res, vendar sodišče na podlagi 30. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), veljavnega v času

izdaje sodbe sodišča prve stopnje, presoja zahtevke po stanju v

času izdaje dokončne odločbe tožene stranke. V primeru

poslabšanja psihofizičnih zmožnosti tožnice se, v skladu s 1. in

2odst. 259. čl. ZPIZ-1, na predlog tožnice ali njenega osebnega

zdravnika, lahko ponovno začne postopek za uveljavitev pravic do

dodatka za pomoč in postrežbo. Ker je v zbrani medicinski

dokumentaciji sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za

presojo pravilnosti in zakonitosti izpobijanih odločb tožene

stranke, po katerih tožnica v času izdaje dokončne odločbe ni

bila nezmožna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb,

sposobna je namreč samostojnega hranjenja, je zahtevo za

razveljavitev dokončne odločbe ter priznanje pravice do dodatka

za pomoč in postrežbo v večjem znesku za opravljanje vseh

osnovnih življenjskih potreb, utemeljeno zavrnilo.