VDSS VDS sodba in sklep Psp 447/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Revizija se ne dopusti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 148.671,00 SIT

z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.6.1996 dalje do plačila,

vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava. Pri tem navaja, da je pokojnemu L. B.,

umrlemu dne 22.2.1993, nakazoval pokojnino na hranilno knjižico,

odprto pri X. banki. Pokojni prvotni toženec M. B. je bil s

strani L. B. pooblaščen za dvig denarja. Iz priloženih fotokopij

dvigov izhaja, da je pokojni M. B. dne 26.2.1993 dvignil

79.700,00 SIT in dne 1.4.1993 69.554,00 SIT. Ker v skladu z

določbo 3. odst. 94. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih

pooblastilo s smrtjo preneha, pokojni M. B. za dvig navedenih

dveh zneskov ni bil več pooblaščen, s čimer je brez pravnega

temelja obogaten na škodo tožnika. Zaradi navedenega tožnik tudi

ni predložil dokaza, da je bil M. B. dedič po pokojnem L. B..

Zahtevek namreč ne temelji na dedno pravnem razmerju, temveč na

pooblastilnem razmerju. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v

sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega

stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno

odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.

Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s

pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče

poudarja naslednje.

Tožnik je s tožbo uveljavljal povrnitev preplačila in sicer na

podlagi 288. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

(Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami - ZPIZ/92), kjer je določeno,

da zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni

znesek, do katerega ni imel pravice, mora vrniti prejeti znesek v

skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ

št. 27/78 - 75/89 - ZOR), ki se je na podlagi zakona uporabljal v

spornem obdobju. Navedeni člen torej odkazuje na uporabo 210. čl.

ZOR. Za povračilne obveznosti je odločilno samo to, da je pri eni

stranki prišlo do prikrajšanja, pri drugi stranki pa do

okoriščenja, za katerega pa ni bilo pravne podlage. V tem primeru

torej ne gre za spor o odškodninski obveznosti, kar nenazadnje

izhaja tudi iz pritožbenih navedb, ko tožnik izrecno navaja, da

je bil pokojni M. B. brez pravnega temelja obogaten na škodo

tožnika.

Glede na navedeno pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča,

prvostopno sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Glede na

že citirano določbo 288. čl. ZPIZ/92, lahko tožnik uveljavlja

povrnitev preveč izplačanih zneskov le v primeru, če je

zavarovancu izplačal nekaj brez pravne podlage, oz. če je pravna

podlaga za izplačilo pozneje odpadla. Zahtevek bi bil torej

utemeljen le v primeru, če bi tožnik uveljavljal, da je določena

sredstva neupravičeno izplačal zavarovancu. V primeru smrti

zavarovanca bi tak zahtevek lahko prešel tudi na dediče, kajti z

dnem smrti na dediče preidejo tako premoženjske pravice, kot tudi

obveznosti. Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje in

kar med strankama tudi ni sporno, tožnik ni predložil dokaza, da

je bil M. B. dedič po pokojnem L. B.. V tem primeru pa torej ni

dokazano, da so na M. B. prešli tudi dolgovi oz. obveznosti.

Glede na navedeno torej za razsojo ni bistveno, ali je s smrtjo

pooblastilo med M. B. in L. B. za dvigovanje sredstev prenehalo,

kajti tožba skladno z 288. čl. ZPIZ/92 se lahko vloži le zoper

zavarovanca oz. njegove dediče. Tožnik namreč M. B. neposredno ni

izplačal nobenih sredstev, s tem v zvezi pa na podlagi 288. čl.

ZPIZ/92 tudi nima verzijskega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Po 1. tč. 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l.

RS št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) v zvezi z določbo 2. odst.

367čl. ZPP revizija v premoženjskih sporih ni dovoljena, če

vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT. To

pomeni, da je sodišče druge stopnje na podlagi 5. tč. 31.čl. ZDSS

in v skladu z 32. čl. ZDSS dolžno odločiti o dopustnosti

revizije. Navedeno pa je odvisno od ugotovitve, ali je od

odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju ter od ugotovitve, ali sodba druge

stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Po stališču pritožbenega

sodišča v obravnavanem primeru omenjeni pogoji niso izpolnjeni,

sodišče prve stopnje je namreč na podlagi jasne zakonske ureditve

pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev v navedeni zadevi

tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede na takšno

ugotovitev je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne

dopusti.