VDSS sodba Psp 694/2007

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije svoje stroške pritožbe sam.

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.579,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih zneskov, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. tč. izreka). Odločilo je še, da je toženka tožniku glede na uspeh v postopku dolžna povrniti sorazmerni del stroškov postopka, in sicer 979,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (2. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (1. tč. izreka) se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je bilo ravnanje toženke protipravno, saj je že sodišče prve stopnje v izreku sodbe opr. št. Ps 107/2004 zapisalo, da se izpodbijana upravna odločba odpravi kot nezakonita. Protipravnost je bila torej ugotovljena s pravnomočno sodbo, zato sodišče zmotno ugotavlja, da le-ta ni bila podana. Obstoji pa tudi odgovornost toženke. Slednjo je potrebno presojati glede na standard dobrega strokovnjaka, delavci toženke pa niso imeli nobenega razloga, da bi tožnika obravnavali drugače kot ostale zavarovance. Toženka je postopala malomarno, saj do nepotrebnega plačila prispevkov s strani tožnika sploh ne bi prišlo, če bi pravilno uporabila materialno pravo. Od dobrega strokovnjaka se pričakuje, da pozna pravo oziroma, da si v spornih primerih pridobi ustrezno tolmačenje. Toženka je bila na napačno uporabo materialnega prava s strani tožnika opozorjena že v upravnem postopku. Zmotne pa so tudi ugotovitve sodišča, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. V kolikor toženka ne bi sprejela napačne odločitve, tožniku ne bi bilo potrebno plačevati polovice prispevkov za socialno varnost. Ker pa je bil tožnik zavarovan po višji zavarovalni osnovi (in ne od osnove v višini minimalne plače), je moral v spornem obdobju plačati tudi višje prispevke, ki mu jih ne bi bilo potrebno, če bi toženka odločila zakonito. Zato tožniku ni bila povrnjena celotna škoda. Plačilo neutemeljeno plačanih prispevkov pa predstavlja tudi neupravičeno obogatitev toženke, saj je sama prejela več prispevkov, kot jih je bila dolžna plačati tožniku. Sodišče tudi ni v celoti „rešilo vseh tožbenih razlogov“, saj je tožnik svoj zahtevek utemeljil na 26. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju: URS).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločilo. Določb postopka, na katere opozarja pritožba, in tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ni kršilo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in jih zato ne ponavlja. Glede pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje.

Po določbi 1. odst. 26. čl. URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako dejavnost ali službo opravlja. Citirana določba torej določa odškodninsko odgovornost države za škodo, povzročeno s strani njenih organov ali oseb, ki opravljajo službo v imenu države. Odškodninska odgovornost se ugotavlja po pravilih civilnega odškodninskega prava (2. oddelek II. poglavja Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju: OZ). S tem v zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, da je sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka obrazložilo zaradi neizkazanih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem, krivda), določenih v 131. čl. OZ. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da „sodišče ni rešilo vseh tožbenih razlogov“, saj je sodišče s tem, ko je ugotavljalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti iz 131. čl. OZ, ugotavljalo tudi, ali obstoji podlaga za odškodninsko odgovornost toženke kot državnega organa. Pravila civilnega prava in določba 26. čl. URS namreč predstavljajo en pravni temelj in ne dveh, alternativnih, ki bi temeljila na drugačnih razlogih in ki bi jih bilo zato potrebno „reševati“ ločeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženke ni podana. Pojma protipravnosti v smislu 131. čl. OZ in 26. čl. URS in, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti toženke, namreč ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana upravna odločba odpravljena (podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Sloveniji v sodbi opr. št. VIII Ips 165/2004). Pri presoji protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti iz 131. čl. OZ in 26. čl. URS je namreč potrebno izhajati iz narave dela upravnih organov. Le ti opravljajo svoje delo samostojno, v okviru in na podlagi ustave in zakonov (2. odst. 120. čl. URS). Enako določa tudi 2. čl. Zakona o državni upravi (Ur. l. RS št. 52/02 s spremembami; v nadaljevanju: ZDU-1), z razliko, da mora delo uprave temeljiti tudi na drugih predpisih in ne le na ustavi in zakonih. Obema določbama pa je skupno, da je državna uprava pri svojem delu samostojna. To pomeni, da ima (seveda izključno v okviru ustave, zakonov in drugih predpisov) svobodo glede interpretacije pravnih vprašanj. Ker pa je lahko interpretacija pravnih pravil, ki urejajo postopek ugotavljanja dejanskega stanja in tudi relevantno materialno pravo, različna, bi lahko bila protipravnost v smislu odškodninske odgovornosti toženke izkazana zgolj v primeru, ko bi toženka očitno in (zlo)namerno odločila v nasprotju z relevantno materialno pravno podlago. V konkretnem primeru Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS št. 97/01 s spremembami; v nadaljevanju: ZSDP) v 4. tč. 6. čl. sicer izrecno določa, da so zavarovanci za starševsko varstvo tudi osebe, ki na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) opravljajo pridobitno ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic, v 7. čl. istega zakona pa so kot pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo določene pravice iz naslova krajšega delovnega časa. Po 3. odst. 48. čl. ZSDP delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, RS pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače. Termina delodajalec in delavec pa za osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost, nista uporabljiva. Gre namreč za isti pravni subjekt, ki je obenem „delodajalec“ in „delavec“. Zgolj besedna razlaga določbe 3. odst. 48. čl. ZSDP zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča osebe, ki opravljajo dejavnost, izključuje od pravic iz tega člena. Šele sistemska razlaga citirane določbe, t.j. razlaga v povezavi s 4. tč. 6. čl. in 7. čl. ZSDP, ter razlaga s pomočjo ustavnega načela enakosti (14. čl. URS), po kateri je potrebno enake dejanske in pravne situacije obravnavati enako, omogočata pravilen zaključek, da je do pravic iz 48. čl. ZSDP upravičena tudi oseba, ki opravlja pridobitno ali poklicno dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker sta torej možni dve interpretaciji citirane določbe in čeprav se je kasneje v sodnem postopku ena izkazala za materialnopravno nepravilno, pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je toženka očitno ali celo (zlo)namerno zmotno uporabila materialno pravo. Zato ravnanja toženke ni mogoče šteti za protipravnega v smislu 131. čl. OZ in 26. čl. URS. Že zato, ker ni podana ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti iz 131. čl. OZ, pa odškodninski zahtevek tožnika ni utemeljen.

V konkretnem primeru pa tožnik, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, tudi ni izkazal obstoja pravno priznane škode. Tožnikove navedbe, da mu ne bi bilo potrebno plačevati višjih prispevkov, če bi toženka izdala pravilno in zakonito odločbo in, da bi mu je zato nastala škoda, ne držijo. Določba 3. čl. 48. čl. ZSDP namreč izrecno določa, da RS zagotavlja plačilo prispevkov do polne delovne obveznosti le od sorazmernega dela minimalne plače. Četudi je bil torej tožnik zavarovan po višji zavarovalni osnovi, bodisi zaradi zakonske obveze (ali prostovoljne odločitve), s strani RS ni upravičen do plačila prispevkov od te višje zavarovalne osnove, temveč le od osnove, ki jo predstavlja minimalna plača. Tako mu iz tega naslova ni mogla nastati pravno priznana škoda.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožnikov zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, da ni utemeljen niti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Toženka, glede na določbo 3. odst. 48. čl. ZSDP, ni dolžna plačevati prispevkov od zavarovalne osnove, višje od zneska minimalne plače. Že zato je materialnopravno napačen zaključek, da je bila toženka s tem, ko je tožnik plačal prispevke od zavarovalne osnove, višje kot je minimalna plača, neupravičeno obogatena.

Vse predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti podane kumulativno. V obrazložitvi sodbe mora pritožbeno sodišče presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo, krivda toženke) ni posebej opredeljevalo že zato, ker nista izpolnjena pogoja protipravnosti in nastale škode, ostale pritožbene navedbe pa za odločitev o pritožbi niso bistvene.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP in ob uporabi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da krije svoje stroške pritožbe sam.