VDSS sklep Pdp 554/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 118/2010 z dne 2. 4. 2010 sklenilo, da se na predlog tožeče stranke izda začasna odredba, ki se glasi:

„1. Toženi stranki V. d.o.o., na naslovu ... se nalaga, da v roku 24 ur po prejemu te začasne odredbe kot delodajalec ponovno prijavi tožnika M.Z., EMŠO: ..., začasno stan. ..., stalno stan. ..., kot delavca v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti, tako da bo prijavljen neprekinjeno tudi od vključno 23. 3. 2010 dalje, v nasprotnem primeru takšno prijavo nadomesti ta začasna odredba.

2Začasna odredba velja najdalj do 12. 8. 2010.“

Zoper sklep o izdaji začasne odredbe je tožena stranka vložila ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom opr. št. Pd 118/2010 z dne 26. 4. 2010.

Zoper navedeni sklep z dne 26. 4. 2010, s katerim je bilo odločeno ugovoru tožene stranke, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi nezakonit in nepravilen. Pritožnik je v ugovoru navajal in v dokaz svojih navedb tudi predložil dokazila, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zakonito, na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je delavec naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki je v konkretnem primeru imelo tudi znake kaznivega dejanja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila delavcu vročena osebno dne 22. 3. 2010, v njej pa je delodajalec navedel tudi, da delavcu preneha delovno razmerje z naslednjim dnem po vročitvi izredne odpovedi, torej 23. 3. 2010, iz česar izhaja, da je prišlo do očitne napake pri odjavi delavca iz zavarovanja, ki jo je tožena stranka pripravljena nemudoma odpraviti in delavca prijaviti v vsa zavarovanja še za en dan ter ga s tem dnem istočasno odjaviti. Osebna vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prostorih delodajalca je po ZPP in ZDR zakonita in pravilna. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je verjelo tožniku, da mu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena. Tožnik je priložil obrazec M1/M2, katerega naj bi mu tožena stranka vročila, čeprav tudi ta obrazec ni naveden v potrdilu o prejemu dokumentacije, na katerega se je oprlo sodišče. Tega odločilnega dejstva sodišče ni niti ugotavljalo in se do njega ni opredelilo. Le kratek zaključek, da je sodišče verjelo tožniku, da mu odpoved ni bila vročena, ker to ne izhaja iz potrdila o prejemu dokumentacije, pomeni, da sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker je neobrazložen, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je odločba nezakonita in nepravilna. Listine nikakor niso naknadno fiktivno spisane. Tožnik je s tem, ko je predložil obrazec M1/M2, ki ni bil naveden v potrdilu o prejemu dokumentacije, svoje navedbe prilagodil za potrebe tega postopka. Dne 22. 3. 2010 ob 9.00 uri je bil delavec povabljen k delodajalcu, vendar se je pri njem oglasil šele ob 13.00 uri. Ko mu je delodajalec predočil kršitve, zaradi katerih mu je bila potem vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sprva povedal, da orodja ni dal on v potovalko, nato pa priznal, da je najdene predmete sam dal v potovalko, ker si je orodje izposodil, ker je želel opraviti neko delo na črno. Delodajalec ni mogel slediti in verjeti zagovoru delavca, saj mu ni mogel več zaupati, zaradi njegovega ravnanja pa mu je nastajala premoženjska škoda, ogrožen pa je bil tudi proces dela pri delodajalcu. Od delodajalca bi bilo glede na težo kršitev neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor, saj je sam žrtev kršitev oziroma njegova družba. Iz potrdila o prejemu dokumentacije z dne 22. 3. 2010 je razvidno, da je prejel dokumentacijo v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pred vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je bila pojasnjena kršitev in razlog za izredno odpoved. Ne drži navedba delavca, da je bil odjavljen, ne da bi mu bil vročen kakšen akt o prenehanju delovnega razmerja, saj je delodajalec storil vse, kar je dolžan storiti po ZDR – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podal pisno, navedel odpovedni razlog in ga obrazložil, delavca pa opozoril na pravno varstvo. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je delodajalec delavcu vročil osebno v prostorih delodajalca, kar je delavec tudi osebno podpisal. Nikakor ne drži, da je zaradi ravnanja delodajalca, ki je zakonito in pravilno, sproženo pa je bilo izključno po krivdi delavca, tožeči stranki nastala nenadomestljiva škoda. Tudi trditev, da bi tožnik šele z iztekom pogodbe o zaposlitvi izpolnil pogoje za pridobitev osebnega dovoljenja, ne drži, saj je tožnik te pogoje izpolnil že 3. 3. 2010, ko je izpolnil dve leti delovne dobe pri istem delodajalcu – toženi stranki. Zato je sodišče v tem delu zmotno zaključilo, da je od zaposlitve odvisno tožnikovo bivanje. Tudi v tem delu je sklep neobrazložen. Pritožnik je dne 26. 4. 2010 prejel obvestilo, da je tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje, ki ga prilaga. Na tej podlagi se je lahko prijavil kot iskalec zaposlitve na Zavodu RS za zaposlovanje, sicer pa sedaj, kot je pritožniku znano, tožnik opravlja delo v ..., ni pa prijavljen. Pritožnik tudi zatrjuje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, saj je tožnik s svojimi navedbami sodišče zavedel, sodišče pa je premalo kritično izdalo začasno odredbo, s čimer je toženi stranki nastala škoda, saj je sklep o izdaji začasne odredbe nezakonit. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če se izkaže za neutemeljeno, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tudi v tem delu je podana bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sklep ni obrazložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je terjatev verjetno izkazana ter da je začasna odredba potrebna, ker bi tožniku sicer nastala težko nadomestljiva škoda oziroma bi bila njegova socialna varnost ogrožena, zato je ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe zavrnilo.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je terjatev verjetno izkazana, je pravilno. Razlogi v prid ugotovitvi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, namreč prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Pritrditi je potrebno zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka dokaza o vročitvi pisne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki naj bi bila izvedena v prostorih delodajalca dne 22. 3. 2010, ni predložila. Iz potrdila o prejemu dokumentacije namreč izhaja le, da je dne 22. 3. 2010 tožnik prejel delovno knjižico ter diplomo o končani srednji strokovni šoli, kar je potrdil s svojim podpisom, kot razlog za izročitev listin pa je na potrdilu obkrožen tekst pod b) – prenehanje pogodbe o zaposlitvi. V potrdilu ni navedeno, da naj bi bila tožeči stranki vročena tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z datumom 22. 3. 2010. Pri tem je povsem brez pomena sklicevanje tožene stranke na okoliščino, da je tožnik sodišču predložil tudi obrazec prijave in odjave M1/M2, ki tudi ni naveden na potrdilu, pa mu ga je tožena stranka kljub temu vročila. Dejstvo, da je bil ta obrazec tožniku vročen, ne da bi bilo to zapisano v potrdilu, namreč ne dokazuje, da mu je vročila tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana vročitev pisne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR) oziroma po pravilih pravdnega postopka, je torej povsem pravilen. Drugi razlog, ki kaže na verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je v tem, da iz doslej zbranih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka izpeljala postopek pred odpovedjo s strani delodajalca po 2. in 3. odstavku 83. člena ZDR. Tožena stranka sicer trdi, da je tožniku omogočila zagovor s tem, ko ga je povabila na razgovor dne 22. 3. 2010, in razgovor z njim opravila potem, ko se je zglasil pri delodajalcu, nato pa mu istega dne odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ga odjavila iz zavarovanja, po drugi strani pa zatrjuje, da gre za primer iz 2. odstavka 83. člena ZDR, ko delodajalec delavcu zagovora ni dolžan omogočiti (če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve ...). V obravnavani zadevi z ničemer niso izkazane okoliščine, ko je po zakonu izjemoma dopustna odpoved pogodbe o zaposlitvi brez zagovora oz. ne da bi bila delavcu zagotovljena pravica do obrambe. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da naj bi šlo za primer, ko je delodajalec žrtev kršitve, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s stališčem, da je izdana začasna odredba potrebna zato, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki je povezana z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma odjavo iz zavarovanja z dnem 22. 3. 2010, ki je verjetno nezakonita. Pri tem ni odločilno, ali je tožnik do sedaj že izpolnil pogoje za osebno delovno dovoljenje (ki naj bi ga tudi že dobil, kot navaja pritožba). Bistveno je, da z odjavo iz zavarovanja delavec izgubi pravice iz naslova zdravstvenega, pokojninskega zavarovanja, zaradi česar nedvomno lahko nastane težko nadomestljiva škoda. Predpostavka iz 2. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ je s tem nedvomno izpolnjena. Za izdajo začasne odredbe zadošča, da upnik verjetno izkaže eno izmed predpostavk iz 2. odstavka citiranega člena ZIZ, zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval obstoja predpostavke iz 3. alinee istega člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).