VSK sklep Cp 235/2012

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 z dne 21.1.2010 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek na plačilo 3.852,76 EUR. Tožeča stranka mora toženi povrniti 1.074,12 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da toženec ni izgubil pravic iz zavarovanja, saj ni namerno zapustil kraja nesreče in se tudi ni namerno izognil preizkusu alkoholiziranosti.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da nesporno toženec ni posredoval osebnih podatkov in podatkov o zavarovanju. Kljub temu je sodišče, po mnenju pritožbe povsem zmotno, razsodilo, da ni izgubil pravic iz zavarovanja, ne glede na določbo 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu in določbe Splošnih pogojev, po katerih zavarovana oseba izgubi pravice iz zavarovanja, če prostovoljno zapusti kraj nesreče, ne da bi dala podatke. Ker tožene stranke nihče ni prisilil, da zapusti kraj nesreče, je torej to storila prostovoljno. Sodišče samo navaja, da je bila oškodovanka stara 15 let, torej mladoletna oseba, zato bi moral toženec ravnati toliko bolj skrbno in poklicati policijo, in oškodovankine starše in poskrbeti za oškodovanko. Dejstvo, da je imel kot taksist naročeno vožnjo, ga ne opravičuje za odhod s kraja nesreče. Ne drži zaključek sodišča, da do škode ni prišlo, saj je sam izpovedal da je oškodovanko najbolj skrbelo, kdo ji bo popravil kolo in se je torej zavedal, da je nastala škoda. Relevantna ni niti okoliščina, da so toženca poznali ljudje, ki so se nahajali na kraju nesreče, pomembno je, da ni bil znan oškodovanki.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Navajala je še, da je zahtevek neutemeljen že iz razloga, ker je do nesreče prišlo v zvezi z njegovim delom in bi torej odgovarjal le v primeru, če bi škodo povzročil namerno, sicer pa je odgovoren delodajalec. Tožeča stranka poleg tega ni dokazala in tudi ni skušala dokazati, da je bil toženec kriv za nesrečo in da je oškodovanka utrpela škodo v vtoževani višini.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno grajo zaključka, da naj tožencu ne bi bilo mogoče očitati, da je zapustil kraj nesreče, ne da bi pred tem dal svoje podatke. V prometni nesreči je bila namreč kot oškodovanka udeležena mladoletna oseba s kolesom, kar predpostavlja drugačno ravnanje, kot če bi šlo za odraslo osebo. Oškodovankina izjava, da je vse v redu, ne more oprostiti toženca dolžnega ravnanja v primeru prometne nesreče (najmanj bi moral posredovati svoje podatke, poleg tega pa tudi poklicati policijo ali vsaj odpeljati oškodovanko k zdravniku, da bi se prepričal, da je vse v redu). Tudi sicer pa ni sporno, da je prišlo do prometne nesreče in, kot opozarja pritožba, je toženec izpovedal, da je oškodovanko skrbelo, kdo ji bo popravil kolo (kar pomeni, da mu je bilo znano, da je nastala vsaj premoženjska škoda), zato je bila v vsakem primeru dolžnost voznika zavarovanega vozila, udeleženega v prometni nezgodi, da posreduje svoje podatke. Na gornji zaključek ne vpliva okoliščina, da so priče dogodka toženca poznale, še manj pa okoliščina, da je imel službene obveznosti.

6Zaradi napačnega zaključka, da tožencu ni mogoče očitati kršitve določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu in zavarovalne pogodbe, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ostalimi ugovori tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj povedanega opredeliti do vseh navedb strank.

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.