VSK sodba Cp 1076/2011

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani dne 27.9.2010 pod opr.št. VL 1 tudi v dajatvenem delu in v odločitvi o stroških, zaradi česar je toženec dolžan plačati tožeči stranki 2.679,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13-ih posamičnih, v sklepu navedenih zneskov od njihove zapadlosti do plačila in ji povrniti 85,28 EUR stroškov izvršilnega postopka. Sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki tudi 643 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov.

2Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu. Najprej sodišču očita kršitev postopka, ker je upoštevalo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18.5.2011, ki je bila predložena šele na prvem naroku, te svoje odločitve pa v sodbi ni obrazložilo, čeprav je obrazložitev napovedalo, ker je na naroku tožena stranka procesno kršitev sodišča (da se vlogo upošteva), grajala. V zvezi s samo vsebino odločitve pa opozarja, da je stališče sodišča, da izpiski prometa na poslovnem računu tožeče stranke z zadostno stopnjo verjetnosti izkazujejo, da je tožeča stranka obratovalne stroške plačevala iz svojih sredstev, nepravilno. To vprašanje je namreč 100 % preverljivo, zato bi moralo biti za vsak konkreten zatrjevani strošek in za vsako posamezno opravljeno plačilo točno izkazano, s katerega računa je bilo opravljeno in kakšno je lastniško razmerje sredstev na tem računu. Tožeča stranka bi morala za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka podati ustrezno trditveno podlago ter predlagati dokaze, iz katerih bi zanesljivo izhajalo, da je založila plačilo stroškov za toženca zgolj in samo iz lastnih sredstev. Tudi glede materialnega prava pritožba meni, da ni bilo pravilno uporabljeno, ter da je stališče sodišča, da terjatev tožeče stranke temelji tako na pooblastilu v pogodbi o opravljanju upravniških storitev kot tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi oziroma verziji, napačno. Da upravnik ni aktivno legitimiran za sodno izterjavo obratovalnih stroškov, ker to niso stroški, ki bi nastali njemu, se je sodna praksa že večkrat izrekla, na primer v zadevi VS 075812 z dne 18.12.2001. Upravnik bi lahko bil aktivno legitimiran le v primeru, če bi stroške poravnal oziroma založil z lastnimi sredstvi. Tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2084/2005 z dne 30.4.2005 izhaja, da bi moralo za izkaz aktivne legitimacije tožeče stranke biti izkazano lastništvo na naslovu objekta, na katerega se nanašajo stroški. Po mnenju pritožnika lahko zahtevajo povračilo stroškov vzdrževanja in investicij v stavbo le tisti lastniki stanovanj, ki so te stroške tudi dejansko plačali. Zato bi kot tožniki morali nastopati etažni lastniki. Tudi ni podlage za uporabo 51. člena Stanovanjskega zakonika. Prav po tem določilu bi bili za tožbo aktivno legitimirani le etažni lastniki stanovanja, ki so plačali redna vzdrževalna dela manjše vrednosti. Tožena stranka je med postopkom tudi navajala, česar pa sodišče ni upoštevalo, da razdelilnik stroškov, ki je bil podlaga vtoževanemu znesku, ni verodostojna listina, saj ne gre za fakturo, ki jo predvideva Zakon o izvršbi in zavarovanju v 23. členu. V nadaljnji vlogi z dne 21.7.2011 je tožeča stranka spremenila podlago svojega zahtevka, torej je spremenila tožbo, čemur pa je toženec nasprotoval.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dejstvo, da je sodišče v postopku upoštevalo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18.5.2011, ki je bila predložena na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19.5.2011, ne predstavlja kršitve postopka. Res se je tožena stranka že na naroku upirala temu, da bi se to vlogo upoštevalo, vendar se je sodišče odločilo drugače, kar je v zapisniku tudi jasno navedlo in tudi strankam pojasnilo prakso v zvezi z uporabo 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Drži sicer, da je tudi napovedalo (podrobnejšo) obrazložitev te odločitve v končni odločbi, vendar odsotnost dodatnega pojasnila v sodbi ne predstavlja kršitve postopka. Toženi stranki je bila v postopku nedvomno zagotovljena pravica do kontradiktornosti, saj ji je sodišče odobrilo 30-dnevni rok za odgovor na tega dne prejeto pripravljalno vlogo, pa tudi sicer bi za kršitev določbe 286.a člena ZPP šlo le tedaj, če bi sodišče pred razpisom obravnave zahtevalo od tožeče stranke dopolnitev navedb o dejstvih in dopolnitev dokaznih predlogov v smislu 286. člena, pa tožeča stranka danega roka ne bi spoštovala.

5Da stroški rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti po 51. členu Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ-1) bremenijo etažne lastnike, ni dvoma. Vendar pa je upravnik, ki je te stroške plačal iz lastnih sredstev, prav zato upravičen njihovo povrnitev terjati od etažnih lastnikov. Po 50. členu SZ-1 upravnik med drugim sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. V konkretnem primeru gre za stroške telefonskega priključka, ogrevanja, elektrike, stroške varovanja, odvoza smeti in podobno ter stroške upravniških storitev, ki jih je opravila tožeča stranka sama. Da je upravnik, ki je denar za plačilo dobave dobrin in storitev, namenjenih etažnim lastnikom založil iz lastnih sredstev, aktivno legitimiran v sporu za povrnitev teh stroškov od posameznega etažnega lastnika, v sodni praksi ni sporno (na primer VS RS II Ips 126/2001 in številna sodna praksa, ki je sledila temu judikatu).

6Tožeča stranka je predložila vse račune, ki jih je plačala (za telefonske storitve, vodarino, zavarovanje, varovanje,...) in ob vsakem računu tudi izpisek iz svojega poslovnega računa, ki dokazuje opravljeno plačilo dobavitelju oziroma izvajalcu storitve. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožena stranka, ki trdi drugače, ostaja zgolj pri pavšalnem očitku, da tožeča stranka ni dokazala, da bi plačala iz lastnih sredstev, ne navaja pa, iz katerih sredstev naj bi bilo plačilo dejansko opravljeno, niti ne ponudi dokazov za svojo trditev. Potem ko je tožeča stranka utemeljenost svoje terjatve razumno izkazala, je bila na toženi stranki obveznost,da navede temu nasprotna dejstva in ponudi dokaze, s katerimi bi izpodbila trditve in dokaze tožeče stranke.

7Vprašanje, ali je predlog za dovolitev izvršbe, s katerim je začel teči postopek v obravnavani zadevi, temeljil na računu – verodostojni listini, je postalo brezpredmetno takoj potem, ko je po ugovoru tožene stranke sodišče zadevo obravnavalo v pravdi. Vsi računi in razdelilniki stroškov so dobili v nadaljevanju postopka svojstvo dokaznih listin, ki jih je sodišče v dokaznem postopku prebralo in se v izpodbijani sodbi do njih opredelilo.

8Tudi ne drži, da naj bi tožeča stranka med postopkom spremenila tožbo. Ves čas postopka je bila njena tožbena podlaga konsistentna, kot upravnik objekta, v katerem ima svoje stanovanje tudi toženec, je zahtevala od njega plačilo stroškov upravljanja in povrnitev obratovalnih stroškov, ki jih je za etažne lastnike pred tem založila sama.

9Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).