VSK sklep I Ip 408/2013

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izvršbo zavrnilo. V razlogih sklepa je pojasnilo, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega in izvršljivega sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti, na podlagi 229. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po katerem lahko upnik na podlagi takega izvršilnega naslova, če je dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost oz. je bila proti njemu opravljena izvršba, in je potem ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, predlaga, da sodišče izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev v posest oziroma izreče denarno kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik. Tak predlog je treba podati v 30-ih dneh od dneva, ko je upnik izvedel za ponovno motenje, najkasneje pa v enem letu od ponovljenega motenja, ter je sodišče zaključilo, da je slednji pogoj izpolnjen, izpolnjen pa je tudi pogoj, da je dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost. Vendar pa se zatrjevano dejanje motenja posesti bistveno razlikuje od prejšnjega motenja. Iz sklepa o motenju posesti namreč sledi, da je dolžnik na predmetni nepremičnini parkiral tovornjak in postavil kopač z namenom kopanja, dopisi, ki naj bi jih dolžnik pošiljal najemnikom stavbe z obvestilom, da ne dovoli parkiranja in bo v primeru, če bodo parkirali, vozila odstranil in zahteval sodno povrnitev stroškov, pa so dejanja, ki bi jih po oceni sodišča sicer lahko šteli za motenje, toda način se bistveno razlikuje od prejšnjega motenja, čeprav je cilj isti. Zato pogoji iz 229. člena ZIZ niso izpolnjeni. Po drugi strani pa upnik predlaga tudi ugotovitev, da je dolžnik motil upnika v posesti in zahteva, da dolžnik dopusti, da upnik nepremičnino uporablja, ker v izrek po 229. členu ZIZ ne sodi, s sklepom o motenju posesti je bilo v točki B/II naložena opustitev opisanih ravnanj dolžnika, in ker upnik zatrjuje, da je dolžnik ravnal v nasprotju s prepovedjo, opravi sodišče v takem primeru izvršbo tako, kot določa 226. člen ZIZ v prvem do tretjem ter petem odstavku (prvi odstavek 227. člena ZIZ), sodišče torej določi dolžniku primeren rok za izpolnitev obveznosti in mu izreče denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Upnik pa na tak način izvršbe ni predlagal, saj ni predlagal določitve primernega roka za izpolnitev obveznosti. Tudi zato predlog ni bil utemeljen.

Zoper ta sklep se je upnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep tako spremeni, da se predlogu ugodi, podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je tudi stroške pritožbe. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko zaključi, da je zatrjevano motenje izvršeno na način, ki se v bistvu razlikuje od prejšnjega motenja. Sodišče je preveliko težo dalo sami naravi dolžnikovega ravnanja, za katerega sicer pravilno ugotavlja, da bi lahko najemnikom preprečilo oz. jih odvrnilo od parkiranja, cilj ravnanja dolžnika je isti, to je onemogočanje dostopa in parkiranja na parcelo št. 1521/20 k.o. P., to pa je s pravnomočnim sklepom o motenju posesti dolžniku prepovedano. Predmetne grožnje dolžnika, izražene v dopisih, predstavljajo motilna ravnanja, družba N. d.o.o. je najemno razmerje zato že odpovedala, kot izhaja iz priložene odpovedi z dne 9.5.2013. Opozarja na sodno prakso, npr. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2213/2004 z dne 1.12.2004, kjer je bilo ugotovljeno, da novo motilno ravnanje nima istega cilja, zato ni bila dovoljena izvršba, v tej zadevi pa je dolžnikov cilj isti, kar že samo sodišče ugotovi, torej preprečiti dostop in parkiranje na sporni nepremičnini. Dejstvo je, da je upnik na podlagi pravnomočnega sklepa - izreka prepoved iz točke B/II, predlagal izrek denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, kar sodišče spregleda. Če je sodišče mnenja, da določene zahteve ne sodijo v izrek sklepa o izvršbi, bi ta del lahko izpustilo, ne pa da predlog v celoti zavrne. Sicer pa po mnenju upnika ugotovitev ponovnega motenja sodi v izrek izvršilnega sklepa, saj gre pri izvršbi na podlagi ponovnega motenja posesti po 229. členu ZIZ za posebno vrsto izvršilnega postopka, v katerem sodišče ugotavlja ponovno motenje posesti. Z zavrnitvijo predloga so kršene tudi ustavne pravice pritožnika, pravica iz 22. člena Ustave RS, ni mu bilo zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Če pa je sodišče menilo, da upnik predloga ni sestavil skladno z določbami ZIZ, bi ga moralo pozvati, da predlog ustrezno popravi in dopolni in ker tega ni storilo, je bistveno kršilo postopek (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Predmetni predlog je vložen na podlagi 229. člena ZIZ. Upnik trdi, da je dolžnik potem, ko je prostovoljno izpolnil obveznost, ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. V takem primeru sodišče na njegov predlog izda na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost in je predlog vložen v 30-dnevnem subjektivnem roku, zaključilo pa je, da gre pri po upniku zatrjevanem ravnanju (pošiljanje dopisa s prepovedjo parkiranja) za ravnanje, ki se bistveno razlikuje od prejšnjega motenja (pod točko B/I izreka sklepa, izdanega v pravdi o motenju posesti, je bilo ugotovljeno motenje - dolžnik je na nepremičnini parkiral tovornjak in postavil kopač z namenom kopanja po navedeni nepremičnini). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da se dejanje dolžnika, ki je predmet obravnavanja v tej izvršilni zadevi, bistveno razlikuje od motilnega dejanja, ki je ugotovljeno v sklepu, ki predstavlja izvršilni naslov. Res je, kar izpostavi upnik v pritožbi, da je končni namen lahko isti, vendar pa zakon zahteva, da gre za motilno dejanje, ki se ne razlikuje bistveno od predhodnega, ne postavlja zahteve, da bi šlo za isti cilj, kot izpostavi upnik. Gre za povsem drugačno motilno dejanje od prejšnjega, in zato pogoji za ugoditev predlogu po 229. členu ZIZ niso bili podani. Upnikovo sklicevanje na sodno prakso ni uspešno, sodna praksa pri presoji, ali se novo motilno dejanje bistveno ne razlikuje od prejšnjega, sledi jasni zakonski določbi, in te določbe ne razlaga tako široko, da bi štelo, da je pomemben le končni cilj (prim npr. odločbi VSK II Cp 1077/2006, VSC I Ip 621/2009). Ker je že iz navedenih razlogov sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče, ki tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).