VSL sodba I Cp 70/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

    Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju opr.št. Ig 2004/00349 z dne 17.1.2005 v celoti ostane v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa, ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 789,88 EUR.

    Zoper celotno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno meni, da v obravnavanem primeru menična izjava z dne 10.10.2001, podpisana s strani družbe E. in v njenem imenu toženca A. K. kot trasanta, pomeni pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko kasneje izpolni odredbo za plačilo menice. Zatrjuje, da med strankama ni bilo sporno, da je menica, ki je služila za utrditev obveznosti, časovno omejena. Pravdni stranki sta vsako leto sklepali aneks k osnovni pogodbi, ti aneksi pa so obligirali stranki za dobo 1 leta. Toženec ponavlja svoje navedbe iz predhodnih vlog, da je vse posle v zvezi s sklepanjem pogodb toženec opravljal z g.Ko., ki je bil dejansko edina kontaktna oseba. Ko.-ju  je tudi sporočil, da sta njegovo delovno razmerje in funkcija direktorja pri družbi E. prenehala. Toženec in Ko. sta se ob tej priložnosti izrecno pogovarjala, da toženec na osnovi izdanih menic v okviru prodajne pogodbe za podjetje E.  nima nobenih obveznosti, saj v tem času s strani družbe E. tudi ni bilo nobenih dolgov do tožeče stranke. Dolgovi so nastali konec leta 2003, oziroma leta 2004, ko toženec že več kot pol leta ni bil več direktor podjetja E.. Od trenutka, ko je toženec kot direktor podjetja E. T. (njegovo sedanje podjetje) sklenil s tožečo stranko novo prodajno pogodbo, in tudi izdal blanco menico za to podjetje, po vsem navedenem, tožeča stranka ni imela več pooblastila kot pošteni imetnik za vnovčenje oziroma izpolnitev odredbe za plačilo menice. Toženec ponavlja tudi trditve prejšnjih vlog, da je bilo tožencu s strani tožnika prezentirano, da jamstvo po menici traja samo v času sklenitve enega do drugega aneksa, torej za čas enega leta. Vprašljiva je časovna veljavnost leta 2001 izdane menice, glede katere je Ko. tožencu zagotovil, da nima več pravne veljave, vsled česar toženec tudi ni pisno preklical sporne menice. Toženec graja tudi ugotovitev sodišča, da  Ko. ni predstavljal tožeče stranke, saj je še vedno vodja finančne službe pri M. C. in kot tak tudi pristojen, da v imenu podjetja sklepa posle, kot v konkretnem primeru. Ko. je tožencu izrecno zagotovil, da sporna menica nima nobenega pravnega učinka več, ter da si bo glede podjetja E. zagotovil, v kolikor se bo poslovanje še nadaljevalo, drugo jamstvo. Če bi sodišče torej izvedlo predlagan dokaz z zaslišanjem Ko., bi nedvomno ugotovilo drugačno dejansko stanje. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo.

    Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

    Pritožba je neutemeljena.

    Po presoji pritožbenega sodišča je zmotno stališče pritožnika, da je njegova menična obveznost trajala le eno leto po podpisu pogodbe. Iz 15. člena pogodbe št. 3/1143-Š/1 z dne 10.10.2001 izhaja, da pogodba s pripadajočimi aneksi velja do spremembe oziroma podpisa nove, če kupec ali prodajalec pisno ne odstopita od pogodbe. Iz toženčeve izpovedi izhaja, da toženec od pogodbe ni odstopil. Ker je izdal menično izjavo in prevzel obveznosti za terjatev družbe, ki jo je vodil v času podpisa pogodbe zaradi zavarovanja obveznosti iz pogodbe, je njegova trditev o časovni omejenosti menice neutemeljena. Aneksi k pogodbi, ki so se po toženčevem zatrjevanju sklepali vsakoletno, so bili ustaljen način urejanja prodajnih pogojev (plačilni roki, plačilni pogoji, minimalna veleprodajna količina,…) v posameznem letu. Vendar pa aneksi, kot so bili sklenjeni tudi v konkretnem primeru (aneksa A in D4 z dne 10.10.2001), ne vplivajo na veljavnost osnovne pogodbe (v konkretnem primeru pogodbe št. 3/1143-Š/1 z dne 10.10.2001). Osnovna pogodba je temeljni dogovor, aneksi pa le njene dopolnitve, ki urejajo tiste pogoje poslovanja med strankama, ki so take narave, da zahtevajo prilagajanje razmeram in obsegu poslovanja. Prav tako je neutemeljena toženčeva navedba, da časovna omejenost menice med strankama ni sporna. Ob upoštevanju določb pogodbe št. 3/1143-Š/1 z dne 10.10.2001, vsebine menične izjave in narave aneksov A in D4, sodišče druge stopnje meni, da menica po volji strank časovno ni bila omejena.

      Načelo menične pisnosti in stroge obličnosti, ki sta temeljni načeli meničnega prava, ne dopuščata možnosti, da bi bilo mogoče menico preklicati z ustnim dogovorom. Toženec, ki se je s podpisom menice zavezal kot trasant, se je tega moral in mogel zavedati. V obligacijskem pravu, katerega del je tudi menično pravo velja, da morajo udeleženci obligacijskih razmerij pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (1.odstavek 6.člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št.

          83/2001

      , v nadaljevanju OZ). Pritožbene navedbe, da je toženec ustno obvestil g. Ko., da mu je prenehalo delovno razmerje in funkcija direktorja v podjetju E., ter da je bilo med njima dogovorjeno, da sporna menica nima nobenega pravnega učinka več, g. Ko. pa si bo zagotovil drugo jamstvo s strani E., ter da zato posledično tožeča stranka ni imela več pooblastila, da kot pošteni imetnik izpolni odredbo za plačilo menice, zato ne morejo imeti vpliva na odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je toženec s podpisom menice osebno zavezal kot trasant, zato njegovo prenehanje delovnega razmerja do trasata (družbe E.) nima nobenega vpliva na njegovo menično zavezo. Če se je toženec hotel razbremeniti obveznosti, ki jih je prevzel kot direktor in družbenik podjetja E. in osebne zavezanosti s sporno menico, bi ravnal z ustrezno skrbnostjo, če bi poskrbel, da bi mu bile bile menice vrnjene in obveznosti veljavno, v ustrezni (pisni) obliki preklicane. Ker ni ravnal s potrebno skrbnostjo, mora sam nositi posledice svojih dejanj. Menica je bila skladno z menično izjavo pravilno izpolnjena, toženec se je s to menico zavezal kot trasant, zato je dolžan plačati vtoževani znesek.

    Glede na obrazloženo so neutemeljene navedbe toženca, da bi zaslišanje g. Ko. vodilo do ugotovitve povsem drugačnega dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki so bila potrebna za odločitev v zadevi, zato zaslišanje omenjene priče ni bilo potrebno, saj morebiten usten dogovor nima učinka. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o napačno uporabljenem materialnem pravu zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

  Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi 350.člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.  73/2007  in spremembe, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo skladno s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

    Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih pritožnik nosi sam, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP).