VSL sodba I Cp 706/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.454,12 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ocenilo, da je poškodba roba stopnice relativno majhna in ni upoštevalo, da človek pri hoji navzdol stopa ravno na rob stopnice. Nadalje tožeča stranka navaja, da je sodišče napačno presojalo obstoj vzročne zveze po teoriji ratio legis vzročnosti in teoriji adekvatne vzročnosti ter ni uporabilo tudi retrospektivne analize vzročnosti, s katero bi ugotovilo, da je vzročna zveza podana. Tožeča stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je namreč v izpodbijani sodbi na eni strani zaključilo, da je vzrok padca v prispevku tožeče stranke ali kvečjemu naključje, po drugi strani pa nasprotno navedlo, da verjame, da je tožeči stranki spodrsnilo ravno na odkrušeni stopnici, kar predstavlja nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Na koncu je tožeča stranka navedla še, da je tako odkrušena stopnica nevarna stvar in je zato podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se, glede na ugotovljen obseg poškodbe stopnice: stopnica je dolga 108 cm, široka 30 cm in visoka med 16 in 17 cm, poškodba pa je dolga 13 cm, v najširšem delu široka 3 cm in tako predstavlja manj kot 1 % (20 cm²) skupne površine hodne ploskve (3.240 cm²), strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da poškodba stopnice ni bila vzrok tožnikovega padca. Res je sicer, da človek pri hoji navzdol stopa na rob stopnice, vendar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je odkrušeni rob stopnice hrapav, na hrapavih površinah pa je verjetnost za zdrs manjša kot na gladkih površinah. Ob uporabi katerekoli teorije vzročnosti tako pridemo do zaključka, da poškodba stopnice v konkretnem primeru ni taka, ki bi bila vzrok za padec tožnika.

Sodišče prve stopnje verjame, da je tožeči stranki spodrsnilo na odkrušeni stopnici, vendar nato pravilno zaključi, da je vzrok padca v ravnanju tožeče stranke oziroma naključju. Pri tem ne gre za nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Slednje pomeni le, da je tožeči stranki sicer spodrsnilo ravno na odkrušeni stopnici, vendar pa do padca ni prišlo zaradi poškodovane stopnice.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odkrušena stopnica v konkretnem primeru ni nevarna stvar. Stopnice so namreč dobro osvetljene tako podnevi kot ponoči, na desni strani je ograja, poškodba stopnice pa je bila tako majhna, da ni povzročila tožnikovega padca. Posledično taka odkrušena stopnica ne predstavlja večje verjetnosti za nastanek poškodb oziroma take škodne nevarnosti za okolico, ki bi zahtevala objektivno odgovornost tožene stranke.

Pritožbo tožeče stranke je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).