VSM sodba I Cp 926/2011

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I/1 in I/3 izreka.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Z napadeno sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da je nepremičnina parc. št. 416/1, vl. št. 51 k.o. X, last tožeče stranke in toženko zavezalo povrniti tožeči stranki 1.205,18 EUR pravdnih stroškov s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z v isti sodbi vsebovanim sklepom je v posledici delnega umika tožbe, ustavilo pravdni postopek v obsegu vtoževane nepremičnine parc. št. 20/2, vl. št. 103 k.o. X.

2Iz prvostopnih razlogov izhaja, da je v času uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ dne 10. 3. 1993), bila vtoževana parcela 416/1 pašnik oziroma travnik, kar je kmetijsko zemljišče. Toženka je bila vpisana v zemljiški knjigi pri tej parceli kot imetnica pravice uporabe po pogodbi o prenosu osnovnih sredstev iz leta 1968, pred tem pa je bila vpisana družbena lastnina. Po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL, 25. 7. 1997) je bila toženka na njegovi podlagi v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica te parcele. Prvostopno sodišče ocenjuje, da je toženka pravna oseba po Zakonu o društvu (v nadaljevanju ZDru), za katero veljajo enako kot za kmetijske organizacije, ki so upravljale in uporabljale družbeno kmetijsko zemljišče, določila člena 14/V ZSKZ. Le-ta določajo kot pravnega naslednika (lastnika) družbenih kmetijskih zemljišč, ki so bila v „upravljanju oziroma uporabi“ sklad, oziroma občino, to je v tej zadevi tožnica. Tako je tožeča stranka postala lastnica predmetne parcele na izviren način že v letu 1993 po ZSKZ. Od tedaj dalje do vložitve tožbe toženka te nepremičnine ni priposestvovala, ker ni bila v dobri veri, niti do časa, ko je tekel zanjo denacionalizacijski postopek, v katerem je sodelovala tožnica kot lastnica le-te, ni preteklo deset let. Predmetna tožba tudi ni izbrisna, temveč lastninska.

3Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Očita prvemu sodišču absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Vztraja pri prvostopnih navedbah, da je vtoževana parcela dejansko postala funkcionalno zemljišče k stavbi že od leta 1974, odkar stoji objekt na sosednji parceli (bunker za streljanje na glinaste golobe). Tako v času uveljavitve ZSKZ (1993) ni več bila kmetijsko zemljišče. Zato v zadevi ni mogoče uporabiti določil ZSKZ kot materialne podlage. Protivi se tudi prvostopni oceni, da v zadevi ne gre za izbrisno tožbo in da je dovolj le ugotovitveni zahtevek.

4Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Drugostopni preizkus pritožbe v obsegu uveljavljanih procesnih kršitev in po uradni dolžnosti (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP), ni pokazal na prvi stopnji storitve absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7Sodišče prve stopnje je dovolj in natančno razjasnilo pomembno dejansko stanje in je nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

8Povzemajo se pravilni in argumentirani prvostopni razlogi. Izrecne pritožbene navedbe niso tehtne. Bistvo pritožbenih zatrjevanj je, da je predmetna parcela že ob uveljavitvi ZSKZ, dejansko (v naravi) predstavljala zemljišče k stavbi - bunkerju (prej funkcionalno zemljišče), čeprav takega uradnega statusa še ni imela. Zato predmetne nepremičnine v zadevi ni mogoče obravnavati kot kmetijsko zemljišče. K temu je le odgovoriti, da se status nepremičnine izkazuje z ustrezno odločbo pristojnega organa. V tej zadevi obstaja za navedeno parcelo le geodetska odločba iz leta 2010, ko jo po vrsti rabe opredeljuje kot „igrišče“. Ta odločba ne pove, kdaj je ta parcela izpolnjevala upoštevne pogoje za povedano spremembo njene opredelitve iz kmetijskega zemljišča v igrišče, niti zadostno tožena stranka tega vprašanja ni izkazala. Tudi ni slediti pritožbi, da gre v zadevi za izbrisno tožbo, kar jasno izhaja iz relevantne tožbene podlage, na katero je prvo sodišče vezano. Pa tudi konkretno postavljeni tožbeni zahtevek izkazuje lastninsko naravo spora in ne izbrisne tožbe. Vse to ob presoji v zadevi ne vodi k uporabi določil Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK), ki določajo pogoje za uveljavljanje pravic po izbrisni tožbi. V prvostopni sodbi so tudi zadostni in pravilni razlogi o vprašanju zadostnosti ugotovitvenega zahtevka kot podlage za vknjižbo lastninske pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

9O pritožbi je odločeno po členu 353 ZPP.

10O pritožbenih stroških toženke je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP.