VSM sodba I Cp 2233/2009

I. Pritožbi se delno ugodi in se v obsodilnem delu, v teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice 4.000,00 EUR, sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku B.F. zakonske zamudne obresti od zneska 2.921,00 (dva tisoč devetsto en 00/100) EUR od 04.11.2006 do 07.04.2008, od zneska 4.000,00 (štiri tisoč 00/100) EUR pa od 08.04.2008 dalje do plačila in se za zamudne obresti od zneska 1.079,00 (tisoč devetinsedemdeset 00/100) EUR za čas od 04.11.2006 do 27.04.2008 tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu obsodilnega dela potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1S sodbo, ki jo izpodbija pritožba je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka plačati tožniku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.11.2006 dalje do plačila odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, kot posledice prekomernega hrupa, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.193,02 EUR v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku za zahtevane zamudne obresti od vtoževane glavnice in od prisojenih pravdnih stroškov, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti obsodilnemu delu take sodbe se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da ne oporeka svoji odškodninski odgovornosti. Meni le, da je sodišče prve stopnje tožniku, glede na ugotovljeno jakost hrupa in krajše trajanje izpostavljenosti hrupu, prisodilo pretiran znesek odškodnine. V šolskem letu 2005/2006 je namreč začel študirati v Ljubljani, kamor se je vračal ob nedeljah, domov pa je prihajal ob vikendih, počitnicah in ob praznikih. Glede na navedeno okoliščino ob dejstvu, da je tedaj že pričela veljati Odredba o omejitvi prometa na cestah v RS (Uradni list RS št. 63/2006, zadnja sprememba št. 102/2008) in ob primerjavi prisoje odškodnin v podobnih primerih, je prisojena odškodnina previsoka, saj je bilo zanemarjeno tudi dejstvo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki ležijo ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih. Pritožba nadalje meni, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od celotne odškodnine v znesku 4.000,00 EUR že od 04.11.2006, saj je tožbeni zahtevek od prvotnih 2.921,00 EUR na 4.000,00 EUR zvišal šele s pripravljalno vlogo z dne 10.04.2008. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe tako, da se prisojeno odškodnino ustrezno zniža in zamudne obresti prisodi skladno s predlogom. Le podrejeno se zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena le v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti od prisoje glavnice, v ostalem pa ni utemeljena.

5Drugostopenjsko sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem pazilo po uradni dolžnosti tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku člena 350 ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Zaključilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je dejansko stanje dovolj natančno in pravilno ugotovilo, pravilno, razen delno glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice, je tudi uporabilo materialno pravo.

6Na pritožbeni stopnji vprašanje temelja toženkine odškodninske odgovornosti, ki ima materialnopravno podlago v določbah tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ker je na cesti G1-3 ob kateri tožnik živi, zaradi voženj tovornih vozil po njej prihajalo do prekomernega hrupa, ni sporno. Njena pritožbena izvajanja o previsoko odmerjeni odškodnini tožniku za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (prvi odstavek člena 179 OZ), kot posledice vpliva prekomernega hrupa na njegovo življenje v kritičnem času, pa so neutemeljene.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja, izhaja, da je sodišče prve stopnje za uvodna leta, glede katerih je tožniku bila odškodnina prisojena, verjelo, da je duševno hudo trpel zaradi hrupa, saj je tedaj še obiskoval srednjo šolo in se je pripravljal za maturo. Hiša v kateri tožnik živi, je oddaljena 5 m od ceste, pri čemer soba, v kateri je imel računalnik meji neposredno na cesto, spalnica pa ima okno bočno na cesto. Zaradi lege sob se je težje učil, ponoči se je prebujal in je bil zjutraj utrujen. Vse to se je odražalo v občasnih težavah v šoli. Dejstvo, na katero opozarja pritožba, namreč, da je pričel tožnik v šolskem letu 2005/2006 študirati v Ljubljani, kar je imelo za posledico njegovo občasno odsotnost iz domačega kraja, in da je začela veljati Uredba o omejitvi prometa, pa je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine v celoti upoštevalo. Prav ob primerjavi višine sodno prisojene odškodnine v podobnih primerih občanom istega kraja, je ugotoviti, da je odškodnina odmerjena tožniku nižja, kot v primerih, kjer so bile ugotovljene podobne prekomerne prekoračitve hrupa (npr. v zadevah Višjega sodišča v Mariboru: opr. št. I Cp 943/2009 – 7.000,00 EUR, opr. št. I Cp 2234/2009 prav tako 7.000,00 EUR, glej tudi sodbo VS RS II Ips 170/2009). Pritožba je sicer izpostavila nekaj primerov, kjer so bile odškodnine tožnikom za daljšo prisotnost na domu, prisojene v enakih ali v le nekoliko višjih zneskih. Vendar navedeni primeri niso uporabni, ker se vsaka odškodnina določi tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera (načelo individualizacije), glede katerih je sodišče vezano na dejansko trditveno podlago in na sam obseg tožbenega zahtevka.

8Drugostopenjsko sodišče zavrača kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da se morajo občani v urbanih naseljih pač naučiti prenašati imisije, kakršna je hrup. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je hrup na območju kjer tožnik živi, presegel običajne meje, da gre za takšen obseg motenj, ki jih štejemo za škodo, ki je tožnik ni bil dolžan tolerirati. Res je sicer, da se z razvojem družbe spreminjajo običajne meje v danem okolju. Vendar je isti argument, prav v primeru konkretne imisije, narekoval toženki uporabo tehničnega razvoja tako, da bi se v okolju v katerem tožnik živi, vzpostavile krajevno običajne razmere, ki zagotovo niso bile take, da bi dopuščale odvijanje tovornega prometa težkih vozil, ki so v kritičnem obdobju povzročala tolikšen prekomerni hrup.

9Delno je utemeljena pritožbena graja začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice. Odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zakonske zamudne obresti od celotne prisojene glavnice v višini 4.000,00 EUR od 04.11.2006 je materialnopravno zmotna. Tožnik je namreč svoj prvotni tožbeni zahtevek v višini 2.921,00 EUR, na znesek 4.000,00 EUR zvišal med pravdo, s pripravljalno vlogo z dne 08.04.2008. Ker zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, velja, da je postavil opredeljen zvišan zahtevek, šele s citirano vlogo. Zato zamudne obresti od prisojenega višjega zneska od tistega iz tožbe, tečejo šele od dne 08.04.2008 dalje. Pritožba je sicer navedla datum 10.04.2008, vendar podatki spisa pokažejo (list. št. 106), da je tožnikova četrta pripravljalna vloga, s katero je tožbeni zahtevek zvišal, bila vložena pri sodišču dne 08.04.2008.

10Po obrazloženem je drugostopenjsko sodišče odločilo tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP in člen 353 ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima, ob povsem neuspešni pritožbi o glavni stvari, saj se stroški odmerjajo od uspeha pritožbe zoper glavno stvar, podlago v določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.