VSC sodba Cp 365/2013

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki II in III izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki K. R. 3.930,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.800,00 EUR (prej 910.632,00 SIT) od 28. 5. 2006 dalje do plačila, od 124,99 EUR (prej 29.952,60 SIT) od 14. 6. 2006 dalje do plačila in od zneska 5,41 EUR (prej 1.298,85 SIT) od 21. 2. 2006 dalje do plačila. V presežku za plačilo nadaljnjega zneska 18.150,00 EUR (prej 4,349.466,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2006 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.327,86 EUR, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno plačilo, dalje do plačila. V točki IV. izreka pa je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plačati 79,49 EUR v roku 15 dni, sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožničinem zahtevku za plačilo odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 14. 6. 2005, ko se je poškodovala pri padcu na avtobusu tožene stranke.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe, in sicer samo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v znesku 7.750,00 EUR, ter odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v izpodbijani sodbi, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti (v znesku 5.500,00 EUR), za strah (v znesku 1.000,00 EUR), ter za pretrpljenih duševnih bolečin zaradi skaženosti (v znesku 1.250,00 EUR), skupno torej 7.750,00 EUR. Pritožuje pa se ne zoper prisojeni temelj in zavrnilni del sodbe glede celotne zavrnitve zahtevka iz naslova zahtevane nepremoženjske škode zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.400,00 EUR. V nadaljevanju pritožbe povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino desnega kolena, zaradi česar je trpela večtedenske telesne bolečine srednje intenzitete, predvsem pa ogromno neugodnosti. Odmerjena odškodnina 2.800,00 EUR je nekoliko prenizka. Prenizko je sodišče ovrednotilo tudi samo tožničino iskreno izpovedbo, da je trpela v začetnih mesecih po poškodbi zelo hude bolečine (nekje 4 mesece po poškodbi in še nato tudi po sami operaciji), nato pa nekje 9 mesecev tudi srednje hude bolečine, pri čemer ji glede na naravo operacije in številna razgibavanja tudi gre verjeti. Tožnica pa je tudi jasno in prepričljivo izpovedala, da se ji telesne bolečine še vedno pojavljajo pri delih, ki zahtevajo hitre pregibe v kolenu, pri dvigovanju bremen in tako dalje. Nobenega razloga ni imelo sodišče, da takšni izpovedbi tožnice ne bi verjelo. Splošno znano je namreč, da takšne poškodbe še nekaj časa po škodnem dogodku povzročajo bolečine v primerih, ko se mesto udarca obremeni oziroma je izpostavljeno hitrim gibom. Sodišče bi zato moralo tožnici prisoditi vseh zahtevanih 8.300,00 EUR. Glede na tožničino starost, ob škodnem dogodku je bila še dijakinja, trajanje in intenzivnost bolečin ter številne neugodnosti, zahtevek nikakor ni pretiran in je v skladu s primerljivo sodno prakso. Tožnica je upravičena tudi do odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah v celotnem zahtevanem znesku 2.000,00 EUR in ne zgolj v višini 1.000,00 EUR. Sodišče je premalo vrednotilo izvedensko mnenje in dejstvo, da je trajal sekundarni strah vse do zaključka zdravljenja pri ortopedu, to je 21. 2. 2006, kar pa je skoraj pol leta. Tožnica pa meni, da je upravičena tudi do odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi skaženosti. Zaradi posledic artroskopije sta ji ostali vidni dve brazgotini, ki ju po njeni izpovedbi zelo motita. Sodišče tožničine iskrene in prepričljive izpovedbe ni upoštevalo oziroma ji je dalo premajhno težo, zaradi česar je neutemeljeno v celoti zavrnilo zahtevani znesek. Izvedenec je resda podal mnenje, da sta dve brazgotini neopazni in da zaradi tega skaženost pri tožnici ni podana, vendar to ne drži. Sodišče se je na glavni obravnavi lahko samo prepričalo o tem, da sta ti dve brazgotini pri tožnici dobro vidni, kar je potrdila s svojo izpovedbo tudi tožnica. Če ne bi bili vidni, se tudi sama zaradi tega ne bi počutila neprijetno in je drugi o tem ne bi spraševali. Tožnica zaradi tega ob pogledu na njiju duševno trpi. Takšne duševne bolečine pa še posebej doživlja v poletnih mesecih, ko nosi krila oziroma krajša oblačila, kar je tudi sama jasno izpovedala in ji je tudi neprijetno, ko jih opazuje in sta ti dve brazgotini tako vidni tudi ostalim. Nobenega razloga ni imelo sodišče, da takšni iskreni izpovedbi tožnici ne bi verjelo. Sodišče bi zato moralo tožnici prisoditi celoten zahtevani znesek, ki je tudi v skladu s sprejeto sodno prakso. Sodišče je glede na navedeno nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je neutemeljeno zavrnilo nadaljnje tožničine zahtevke iz naslova zgoraj navedenih oblik nepremoženjske škode. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Njen uspeh ni zgolj 18 %, kot je ugotovilo sodišče, temveč ob upoštevanju polnega, 100 % uspeha glede temelja kar 59 %. Sodišče je posledično napačni ocenitvi uspeha v pravdi napačno odločilo glede plačila pravdnih stroškov. Ne glede na navedeno pa je tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično prenizko določene odškodnine, tudi sama odločitev o stroških napačna. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.750,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo določa Obligacijski zakonik (OZ) v 179. členu in 182. členu, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče v 12. točki obrazložitve, v kateri je obe določbi tudi povzelo.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno ni izpodbijano, zato sodišče druge stopnje ugotovitve prvostopenjskega o posamezni obliki nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku 14. 6. 2005, ko je padla v šolskem avtobusu, v celoti ne povzema in se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela udarnino desnega kolena, diagnostična artroskopija pa je izključila tožbeno zatrjevano raztrganino medialnega meniskusa desnega kolena. Glede na ugotovljeno poškodbo, vrsto, intenziteto ter trajanje telesnih bolečin (skupaj 6 tednov), pri čemer je poudariti, da tožnica ni trpela hudih telesnih bolečin, pač pa le srednje hude in zmerne, in glede na vrsto in obseg neugodnosti, ki jih je prestala tekom zdravljenja, je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino v znesku 2.800,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni prenizko vrednotilo tožničine izpovedbe, saj je utemeljeno tožnici verjelo le v delu, v kolikor je izpovedbo potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. V primeru razhajanja med izpovedbo tožnice in izvedenskim mnenjem izvedenca se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje, saj gre, kot je samo ugotovilo, za izčrpno, popolno in argumentirano mnenje strokovnjaka z obravnavanega medicinskega področja, v katerem ni bilo zaslediti nobenih nasprotij; pravdni stranki pa po pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja tudi nista imeli več nobenih dokaznih predlogov v zvezi z mnenjem, zato mu je sodišče lahko v celoti sledilo. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni imelo nobenega razloga, da izpovedbi tožnice ne bi verjelo. Prav tako ni res, da je splošno znano, da takšne poškodbe še nekaj časa po škodnem dogodku povzročajo bolečine v primerih, ko se mesto udarca obremeni oz. je izpostavljeno hitrim dvigom. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo bodočih telesnih bolečin v primeru udarnine kolena takšne lastnosti po prepričanju sodišča gotovo nima. Starost oškodovanke ob škodnem dogodku bi bila relevantna, če bi ji bilo sodišče priznalo tudi zahtevano odškodnino za bodoče telesne bolečine iz tega naslova, ker bi bilo potrebno pri odmeri odškodnine potem upoštevati pričakovano življenjsko dobo. Ker pa je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da tožnica ne bo v bodoče trpela telesnih bolečin, ne drži niti, da bi bila glede na svojo starost ob škodnem dogodku upravičena do višje odškodnine. Zatrjevanj v smeri, da so bile njene telesne bolečine hujše zgolj zaradi njene starosti ob škodnem dogodku, pa tožnica niti ni podala. Odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je pravična, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, ki jo prisojajo sodišča, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti oškodovanke.

Prvostopenjsko sodišče nadalje tudi ni premalo vrednotilo izvedenskega mnenja glede strahu, ki ga je ob škodnem dogodku utrpela tožnica. Iz mnenja izhaja, da se je tožnica najprej srednje močno prestrašila, kar je trajalo par minut, nakar je prestajala zmeren primarni strah približno en dan do opravljenega pregleda pri kirurgu, ki je resnejšo poškodbo izključil, kar pa ne pomeni, da je utrpela dolgotrajen primaren strah, kot je navedla v pritožbi. Glede na način nastanka poškodbe, utrpelo poškodbo, ugotovljeno intenziteto in trajanje primarnega strahu, in to, da je za tem sledila do ponovnega obiska pri kirurgu še enomesečna blaga zaskrbljenost za zdravje, do zaključenega zdravljenja pri ortoped pa nato še zmerna zaskrbljenost, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predstavlja znesek 1.000,00 EUR primerno in pravično odškodnino za prestani strah.

Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje se za priznanje skaženosti in odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti uporabljajo objektivna in subjektivna merila. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s sodiščem prve stopnje, da že objektivni element dejanskega stanja skaženosti zaradi posledic škodnega dogodka pri tožnici ni podan. Sodišče je upravičeno sledilo izvedencu, da je poškodba kolena v estetskem smislu pustila le dve par milimetrov veliki in praktično neopazni brazgotinici po artroskopiji. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da izvedenec na običajni komunikacijski razdalji ni videl nobenih brazgotin, od blizu pa se z natančnim opazovanjem na vsaki strani desnega kolena vidita 2 bledi, 3 - 5 mm veliki brazgotinici po artroskopskem posegu. Zato utemeljeno ni sledilo tožničini izpovedbi, da so ljudje brazgotini opazili, ko je nosila kratka krila ali kratke hlače, in jo o tem spraševali, in ne drži, da sodišče ni imelo nobenega razloga, da takšni izpovedbi tožnice ne bi verjelo. Ker že skaženosti tožnica ni uspela dokazati, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tudi kot celota tožnici v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih odmerjena primerna in pravična denarna odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo v znesku 3.800,00 EUR.

Tožnica se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev, da je dolžna toženi stranki plačati 1.327,86 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno, upoštevaje odločilno načelo končnega uspeha, ocenilo, da znaša tožničin uspeh v pravdi 18 %. Nobenega razloga ni, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati polni uspeh glede temelja, saj je večino dokaznega postopka izvajalo tudi dokaze v zvezi z višino, in sicer na treh od štirih narokov, ugotavljanje temelja tožbenega zahtevka pa ni povzročilo znatnih pravdnih stroškov. Upoštevaje te in ostale okoliščine primera je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, pri odmeri pa poleg določb pravdnega postopka pravilno tudi določbe Odvetniške tarife.

Pritožbeno uveljavljen razlog napačne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako tudi ne tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).