VSM sklep Cpg 697/98

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Registrsko sodišče je s sklepom zavrnilo predlog za vpis v sodni register subjekta Feroterm Stadler, družba za proizvodnjo toplovodnih naprav, trgovino in storitve d.o.o. ki ga predlagatelj izpodbija s pritožbo, ki vsebuje pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlog njegove razveljavitve zaradi vnovičnega odločanja pred prvo stopnjo.

Pritožba ni utemeljena.

Za dokazne potrebe prebrane listine so bile pravilno ocenjene, pri odločitvi pa je bilo uporabljeno pravšnje materialno pravo. K pritožbenim pripombam, ki eno in drugo ocenjujejo drugače, kot je to storila prva stopnja, pritožbeno sodišče ugotavlja: Tudi predlagatelj vpisa v svoji firmi uporablja ime (pojem Stadler) v kombinaciji z drugo besedo Feroterm, zato je tudi pri registraciji blagovne znamke Stadler TVT, poudarek na prvem delu te sestavljenke, ki je odločilnega pomena tudi za razrešitev konflikta s predlagateljem vpisa.

Še k pritožbi ni bila priložena odločba, s katero je bilo v predlagateljev vprid odločeno o njegovem ugovoru proti pridobitvi blagovne znamke firmi WVTERM d.o.o. ,zato vložitev takega ugovora (dokaza o njem tudi ni na voljo) ni mogoče razumeti, kot da je z ugovorom vlagatelj uspel.

Simbolna privlačnost besede Stadler, vsaj pri trženju s pečmi in kotli za centralno ogrevanje, ne gre zanemarjati, če se zanjo pulita, vsaka na svoj način, dve družbi vpisani v sodnem registru prvostopnega sodišča, po pritožbenih navedbah pa naj bi bilo takih vsaj še trideset v Nemčiji, dasiravno je sama firma s tem imenom propadla že v 80-ih letih.

Bistvo licenčne pogodbe, kakršno je imela sklenjeno družba TVT d.o.o. pravni prednik nosilca blagovne znamke, je po pravnem pravilu člena 686 Zakona o obligacijskih razmerjih v prepustitvi izkoriščanja zavarovanega izuma s patentom, kar pomeni, da je firma Stadler iz Nemčije prepustila izkoriščanje zavarovanega patenta, zato ni bilo nikakršne ne pravne ne dejanske potrebe po zavarovanju tega patenta ali samo imena Stadler še v Sloveniji, saj je bil nosilec patenta krit s Pariško konvencijo, ki definira zavarovanje patentov. Ni sicer znano, kolikor časa je omenjena licenčna pogodba trajala, vendar dovolj dolgo, da so se proizvodi toplotne tehnike uveljavili tudi na slovenskem tržišču, da se je tako določen krog potrošnikov srečal z njimi, saj se še sedaj dobršen del gospodinjstev ogreva s pečmi tega imena, kar pomeni, da se je ta proizvod afirmiral.

Pritožba, ki si pod oznako Stadler predstavlja kvalitetne peči za centralno ogrevanje razume interes nosilca blagovne znamke za njeno zaščito, to pa samo potrjuje prisotnost teh proizvodov na slovenskem trgu. Taka afirmacija je zadosten razlog za izključitev take zavarovane blagovne znamke v firmi kapitalske družbe v smislu člena 17 Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, ki definira nedovoljene sestavine firme.

Moteče je zlasti dejstvo, da ima predlagatelj vpisa o registriranih dejavnostih tudi proizvodnjo peči in gorilnikov, enako kot nosilec blagovne znamke. Njegov interes je torej opozoriti na kvaliteto peči, po katerih je slovela firma Stadler v Nemčiji, že v sami firmi družbe. Z blagovno znamko se - po členu 17/1 Zakona o industrijski lastnini - zavaruje znak, ki je gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga iste ali podobne vrste.

Ker je pritožba opozorila na neupoštevanje zaporedij dogodkov v izpodbijanem sklepu velja pojasniti njihovo kronologijo: Nosilec blagovne znamke je vložil predlog za registracijo dne 16.07.1996, Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino jo je registriral 31.08.1996, v biltenu pa objavil 31.08.1996. Vse to je bilo opravljeno torej prej, kot je predlagatelj vpisa dosegel vpis nameravane firme Feroterm Stadler dne 02.10.1996, predlog za vpis ustanovitve družbe pa je bil vložen šele 16.10.1996. Prvostopno sodišče je to kronologijo upoštevalo in pri zavrnitvi vpisa torej ni delovalo retrogradno (ne pa retogrdno, kot je zapisano v pritožbi).

Pripis k pritožbi (ki naj ne bi sodil vanjo) bi bilo mogoče razumeti, če bi bilo pojasnjeno, kako je nosilec blagovne znamke ob vložitvi zahteve za njeno zaščito sredi julija 1996 vedel, da bo nekdo skoraj tri mesece kasneje predlagal vpis ustanovitve družbe in v njeni firmi uporabil osrednji del te blagovne znamke.

Ob neuresničenih pritožbenih razlogih je bilo uradoma še ugotovljeno, da izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z nobeno absolutno procesno kršitvijo (kar se ugotavlja v smislu člena 19 Zakona o sodnem registru - ZSreg), zato je potrjen po točki 2 člena 39 ZSreg.