VSK sklep Cpg 193/2011

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o predhodni odredbi opr.št. Pg 1 z dne 22.7.2011 se razveljavi in se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.
Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki stroške v zvezi s postopkom zavarovanja v znesku 89,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi opr.št. Pg 1 z dne 22.7.2011 in vzdržalo predhodno odredbo v celoti v veljavi; II.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 774,24 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da sodišče druge stopnje ugodi ugovoru dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi. Opozarja na določilo 1. točke 1. odst. 258. čl. ZIZ, po katerem za izdajo predhodne odredbe upniku ni treba dokazovati nevarnosti, da bo v primeru njene neizdaje uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, če predlog za zavarovanje temelji na sklepu o izvršbi, izdanem na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, v katerem dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, slednji pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Vendar dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi opr.št. VL 1 z dne 1.4.2011 nikjer ni zanikal obligacijskega razmerja z upnikom. V ugovoru je toženka navajala, da terjatev, kakršne izhajajo iz zadevnega izvršilnega predloga, ne pozna, nikjer pa ni zatrdila, da ni v obligacijskem razmerju s tožečo stranko. Terjatev, kot je navedena v predlogu za izvršbo, je zahtevek za plačilo 146.140,37 EUR na podlagi izpiska iz poslovnih knjig, overjenega s strani odgovorne osebe in za plačilo 3.548,45 EUR na podlagi dveh obračunov zamudnih obresti. Datum nastanka vseh treh listin je 15.3.2011 in je enak datumu zapadlosti terjatev po teh listinah, izvršilni predlog na podlagi teh listin pa je bil vložen dne 16.3.2011, torej dan po nastanku listin. Že iz tega jasno izhaja, da tožena stranka listin, na podlagi katerih je bil vložen izvršilni predlog, ni prejela in zato seveda ni mogla vedeti, kakšne terjatve iz njih izhajajo. Svoj zahtevek tožnica sedaj utemeljuje z množico računov in pripadajočo dokumentacijo, torej s fakturami, ki naj bi bile vse navedene v listini, ki je podlaga izvršbi, torej v izpisku iz poslovnih knjig. Ampak izvršilni predlog v tej zadevi ni bil vložen na podlagi vseh teh faktur in dejstvo je, da tožena stranka iz izvršilnega predloga ni mogla razbrati, katere terjatve tožnica od nje terja, saj iz oznak izpiska iz poslovnih knjig in dveh obračunov zamudnih obresti nikakor ni moč razbrati, katere fakture tak izpisek obsega in od kakšnih terjatev ter kako so obračunane zamudne obresti. Nadalje trdi, da je izpodbijani sklep posledica protiustavnosti Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj ZIZ-I, ki je prinesel spremembo 258. čl. zakona, na katero se v tej zadevi naslanjata tožnica in sodišče, velja za nazaj, kar je v nasprotju z ustavno prepovedjo retroaktivnosti predpisov. Za stranke izvršilnega postopka, ki se je že začel in v katerem so stranke že opravile določena procesna dejanja, pri čemer so upoštevale veljavno zakonodajo in sodno prakso, so se sredi postopka spremenile bistvene določbe, ki krojijo njihov položaj v postopku. Glede na to tožena stranka sodišču predlaga, da po uradni dolžnosti pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek presoje skladnosti določbe 9. čl. ZIZ-I z Ustavo RS. Vztraja, da je sklep o zavarovanju v nasprotju z določbo 263. čl. ZIZ, po kateri sme predhodna odredba trajati največ še osem dni po nastopu pogojev za izvršbo, v napadenem sklepu pa je sodišče odločilo, da ta traja še 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe. Predlaga omejitev izdane predhodne odredbe ali na predznambo zastavne pravice na nepremičninah, ki so v lasti tožene stranke, ali na blokado denarnih sredstev v sporni višini zgolj pri eni banki (ne pa pri šestih). Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer korektno povzelo navedbe dolžnika iz ugovora zoper sklep (z dne 18.3.2011) o izvršbi na podlagi verodostojne listine, vendar pa sta tudi iz tega povzetka kot ključni razvidni dve njegovi trditvi: da v sklepu o izvršbi navedene upnikove terjatve dolžnik ne pozna in da mu listine, ki so podlaga predlogu za izvršbo, niso znane, ker jih ni prejel. Tožena stranka pa tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja svoje trditve, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (tedaj kot dolžnik) navajala, da terjatve, ki izvira iz izvršilnega predloga ne pozna, ni pa tedaj izrecno zatrdila, da ni v obligacijskem razmerju z nasprotno stranko.

Iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je razvidno, da je bil vložen 16.3.2011, kot verodostojne listine, na katerih ta temelji, pa so v njem navedene: izpis odprtih postavk na dan 15.3.2011 in dva obračuna obresti (oba z dne 15.3.2011). Datum nastanka verodostojnih listin je torej le en dan pred vložitvijo predloga za izvršbo, zato je prepričljiva dolžnikova trditev v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da mu listine, na katerih temelji ta predlog, niso znane in da jih ni prejel.

Po mnenju pritožbenega sodišča je dolžniku mogoče očitati zgolj pavšalno zanikanje poslovnega razmerja v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine takrat, ko temelji predlog za izvršbo na takšni verodostojni listini, s katero je dolžnik seznanjen oziroma, ki jo je predhodno prejel. Le v tem primeru ima lahko vse možnosti, da v zvezi s terjatvijo upnika, ki izhaja iz takšne verodostojne listine, poda relevantne ugovore. Če pa takšne možnosti dolžnik nima, mu ni mogoče očitati, da vsebuje njegov ugovor zoper sklep o izvršbi (neupravičeno) le golo zanikanje poslovnega razmerja. Takšno razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca ob sprejemu spremembe 258. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ-I (vzpostavljena zakonska domneva o obstoju nevarnosti onemogočenja ali precejšnje otežitve uveljavitve terjatve tudi za primer, ko se predlog za predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, če je dolžnik v ugovoru zoper takšen sklep zanikal obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, slednji pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja), ki je bil v tem, da prepreči vlaganje takšnih ugovorov zoper sklepe o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, ki so brez vsebine in predstavljajo le golo zanikanje obstoja poslovnega razmerja (ker so se tudi takšni ugovori šteli za obrazložene, glede na to, da je na upniku dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja, iz katerega izvira konkretna verodostojna listina), čeprav je bilo v mnogih primerih jasno, da je dolžnik z verodostojno listino seznanjen in da poslovno razmerje obstoji.

V obravnavanem primeru tožeča stranka ne zanika trditve tožene stranke, da listine, na katerih temeljita predlog za izvršbo in sklep o izvršbi, tožena stranka ni prejela, opozarja le, da je predlogu za predhodno odredbo priložila vse listine (fakture), ko so bile vključene v izpis odprtih postavk in ki so bile toženi stranki poslane. Vendar pa pri tem ostaja dejstvo, da niso bile fakture tiste, ki bi bile podlaga predlogu za izvršbo, ampak izpisek odprtih postavk (IOP) in dva obračuna obresti, torej je tožena stranka lahko le predpostavljala, katere so tiste od faktur, ki so v IOP obrazcu zaobsežene. Prav takšen zaključek pa velja za oba obračuna obresti.

Ker torej v obravnavanem primeru tožena stranka (tedaj kot dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni zanikala obstoja poslovnega razmerja na način, ki ga obravnava 1. alineja 1. tč. 1. odst. 258. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-I), ni podana zakonska domneva o obstoju nevarnosti iz 1. odst. 258. čl. ZIZ-I. Zato bi morala tožeča stranka izkazati za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odst. 257. čl. ZIZ-I). Ker pa v tem pogledu ni zatrjevala ničesar, njen predlog za izdajo predhodne odredbe ni utemeljen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je navedeno v izreku. Na ostale pritožbene trditve tožene stranke ni odgovarjalo, ker to glede na naravo odločitve ni bilo potrebno (1. odst. 360. čl. ZPP). Hkrati je na podlagi 2. odst. 165. čl., 6. odst. 163. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške v zvezi s postopkom zavarovanja v znesku 89,00 EUR (sodna taksa za ugovor in pritožbo, materialni stroški), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.