VSL Sodba I Cp 4406/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila toženka dolžna plačati tožnici 24.780,00 EUR z obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek prvega sodišča o tem, da tožnica ni bila ovirana v izvrševanju souporabe sporne nepremičnine. Svoje pravice ni izvrševala zaradi specifičnih okoliščin, ker je prišlo do spora med njo in njeno družino zaradi ravnanj njene družine. Morala je zapustiti domačijo zaradi nesoglasij s svojimi starši, zaradi katerih je prišlo celo do fizičnega obračunavanja in prepovedi vstopa na celotno domačijo. Nadalje izpodbija ugotovitev prvega sodišča o tem, da bi lahko uporabljala gospodarsko poslopje v obsegu svojega solastninskega deleža, ker ni v celoti zasedeno. Objekt je neurejen, v njem se nahajajo različne stvari in tudi živali, z zaslišanjem predlagane priče F.B., ki je bil prisoten ob ogledu izvedenca in je neprizadeta priča, pa bi se potrdile tožničine trditve, da toženka uporablja gospodarsko poslopje v celoti. Ta dokazni predlog pa je sodišče zavrnilo, ne da bi navedlo razloge za njegovo zavrnitev. Nepravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da tožnica ni dokazala prikrajšanja. Prikrajšanje ima lahko različne izraze, in čeprav tožnica gospodarskega poslopja za svoje potrebe ne potrebuje, bi ga lahko oddajala v najem v okviru njenega solastnega deleža.

Toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jih pritožba niti argumentirano ne graja, izhaja, da se je tožnica odselila z domačije v letu 1987 zaradi nesoglasij s starši, torej očetom in materjo. Nadalje iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožničin oče umrl že med pravdo, v kateri je tožnica uspela izposlovati ustrezen solastninski delež, mati tožnice pa se je kmalu po smrti tožničinega očeta odselila in jo v obdobju, za katerega tožnica zahteva uporabnino, na kmetiji ni več bilo. Glede na samo izpoved tožnice, ki jo pravilno povzema sodišče prve stopnje in glede na spredaj navedena dejstva, torej spor med tožnico in staršema ni več predstavljal razloga, zaradi katerega tožnica ne bi mogla stopiti na domačijo in soouporabljati gospodarskega poslopja, ki ni bilo zaklenjeno. Ob takšnem stanju zadeve in ob nadaljnji ugotovitvi, da tožnica niti ni zatrjevala, niti izpovedovala, da bi ji pokojni brat in sedaj toženka onemogočala uporabo gospodarskega poslopja, je povsem sprejemljiva in prepričljiva prvostopna ugotovitev, da tožnici, če bi to hotela, souporaba gospodarskega poslopja v skladu z njenim solastninskim deležem v spornem obdobju ni bila onemogočena. Iz same tožničine izpovedbe izhaja, da spornega objekta ni souporabljala, ker zato ni imela nobene potrebe, ne pa zaradi nasprotovanja toženke. Iz njene izpovedbe tudi izhaja, da ni nikoli zahtevala od toženke ali njenega pravnega prednika, da ji omogoči soposest v razmerju njenega solastninskega deleža. Da bi ustrezen del gospodarskega poslopja eventuelno oddala v najem, zatrjuje šele v pritožbi, kar je prepozno. Izkazala torej ni nikakršnega prikrajšanja, ker solastne stvari ni imela v posesti v skladu s svojim solastninskim deležem, posledično pa tudi ni utemeljen njen zahtevek za plačilo uporabnine.

Da toženka ne uporablja celotnega objekta, ne izhaja le iz izpovedbe toženke, temveč tudi iz tožničine izpovedbe. Ob navedenem pa je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče F.B. kot nepotreben. Takšni zavrnitvi dokaznega predloga na naroku dne 30.8.2010 navzoča tožnica ni ugovarjala, zato je prekludirana glede na določbo 286.b člena, v kolikor to uveljavlja kot bistveno kršitev določb postopka. Sicer pa je prvo sodišče zavrnitev dokaznih predlogov glede dokazov, katere ni izvedlo, utemeljilo tudi v razlogih izpodbijane sodbe v 3. odstavku na strani 2 sodbe. Da nadaljnje izvajanje dokazov, ki jih je predlagala tožnica ni potrebno, glede na vsebino že izvedenih dokazov, pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz izvedenih dokazov, ki jih je prvo sodišče ocenilo na način, kot to določa 8. člen ZPP in na tej podlagi sprejete dokazne ocene namreč jasno izhaja, da toženka ni bila tista, ki bi tožnici na kakršen koli način preprečevala oz. onemogočala souporabo solastne nepremičnine v okviru tožničinega solastninskega deleža.

Glede na vse spredaj navedeno, torej ni podan noben uveljavljani, pa tudi uradno upoštevni pritožbeni razlog ne. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo zavrnilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadevi na pritožbeni stopnji.