VSL sodba I Cp 727/2010

I.
Pritožbama tožeče in tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:«

Toženi stranki M.M. se v njen dedni delež po pokojnemu očetu J. Z., vračunajo darila in sicer denarni zneski v skupnem znesku 2.556,49 EUR, polovica vrednosti gradbenega materiala za stanovanjsko hišo (6.500 kosov modularne opeke, 25 armaturnih mrež 6.000 x 2.200; 8 x 8 m, 8 metrov schuedel dimnika, 2 kom priključka za vratca, 2 kom priključka za peč) v skupnem znesku 2.407,60 EUR, vrednost solastninskega deleža do ene polovice parc. št. 388 k.o. P. v vrednosti 13.250,00 EUR, tako da znaša vrednost vseh prejetih daril 18.214,09 EUR in se v njen dedni delež vračuna 18.214,09 EUR.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.061,78 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila«.

II.
V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

III.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se v dedni delež toženke po pokojnem očetu vračunajo darila in sicer denarni zneski v skupnem znesku 2.556,49 EUR, polovica vrednosti gradbenega materiala za stanovanjsko hišo (les za celotno ostrešje, gradbeni les, les za opaže, hrastov les za stopnice, 6500 kosov modularne opeke, 25 armaturnih mrež, schuedel dimnika, 2 kom priključka za vratca, 2 kom priključka za peč) v skupnem znesku 6.188,24 EUR, tako da znaša vrednost vseh prejetih daril 8.744,71 EUR, navedeni znesek pa se vračuna v njen dedni delež. Zavrnjen je bil zahtevek tožeče stranke, da se v dedni delež toženke vračunajo (preostali) denarni zneski (5.000,00 DEM, 10.000,00 DEM in 3.000,00 DEM), vrednost solastniškega deleža do ½ nepremičnine parc. št. 388 k.o. P., in solastninski delež do ½ osebnega avtomobila Renault 10. Toženka je bila tudi obsojena na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 206,37 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni, oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zapuščinskem postopku D 442/1996 so bile predmet dedovanja vse nepremičnine, pri katerih je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica U. Z., tudi tiste nepremičnine, ki so bile kupljene v času zakonske zveze in delež na stanovanjski hiši, ki je bil skupno premoženje zakoncev U. Z. in J. Z.. Toženka je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni U. Z. vložila tožbo na ugotovitev, da je bil del nepremičnin, ki so se dedovale in bile zajete v sklepu o dedovanju, last pokojnega J. Z.. Toženka je navedla samo nepremičnine, ki jih je podedovala M. Z., ne pa tudi nepremičnine, ki jih je sama podedovala, to je parc. št. 388 k.o. P. in tudi ne denarnih zneskov, ki jih je prejela na račun svojega dednega deleža. Nepremičnino je toženka podedovala po svoji materi, dejansko pa je neodplačno prejela tudi očetov delež na tej parceli, zato je potrebno polovico vrednosti nepremičnine upoštevati kot darilo očeta. Nepremičnino je toženka prodala pred smrtjo očeta, zato ni mogoče uveljaviti, da spada v njegovo zapuščino. Obrazložitev sodišča glede zneska 3,000 DEM je v nasprotju z listino v spisu z dne 13. 1. 1993, iz katere ni razvidno, da gre za volilo oziroma dedni delež po materi. Znesek 10,000 DEM, ki je naveden v poravnavi, je bil deponiran na hranilni knjižici in je z njim razpolagala toženka. Toženka je v zadevi P 100/93 izpovedala, da gre pri navedenem znesku za prihranke očeta, ki jih je dobil od pokojnine, zato jih je potrebno šteti kot darilo, ki ga je prejela toženka od svojega očeta. Oče toženke v tej pravdni zadevi ni sodeloval kot pravdna stranka. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede osebnega avtomobila, saj je toženka osebni avtomobil odpeljala od doma, ga štiri leta uporabljala, nato pa vrnila očetu v zelo slabem stanju. Toženka je zato pridobila darilo v vrednosti osebnega avtomobila.

Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ves denar, ki ga je toženka prejela, je bil izplačan na račun denarnega volila po materi, kar je mati tožnikov toženki v pravdi izrecno tudi priznavala. Denar je bil izročen pred sklenitvijo sodne poravnave in je vsebovan v sodni poravnavi. Priznana denarna zneska sta bila predmet pravde P 100/1993, ki je bila zaključena s sodno poravnavo. Nepravilno je stališče prvega sodišča, da les, ki ga je toženka dobila iz gozda, ki je bilo posebno premoženje matere, ni darilo le matere, ampak tudi očeta, ker sta starša živela v slogi in nista bila razvezana. Sloga staršev ne veže pravne posledice na njuna premoženjska razmerja, zato vrednost lesa ni moč šteti kot darilo očeta toženki.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožeča stranka vlaga pritožbo, ker naj bi sodišče storilo bistvene kršitve pravdnega postopka, v pritožbi pa opredeljeno ne navede, katere naj bi bile te kršitve, zato pritožbeno sodišče takšne pavšalne trditve zavrača. Tudi po uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in materialno pravo, razen v delu(2), v katerem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (posebej) na podlagi vpogleda v zapuščinsko zadevo D 312/1990 in v pravdno zadevo P 100/1993 (kjer je bila sklenjena sodna poravnava), da je toženka na račun volila po pokojni materi avgusta 1990 prejela 5,000 DEM, januarja 1993 3,000 DEM ter še znesek 10,000 DEM, ki je bil deponiran na devizni hranilni knjižici pri Banki Austria. Deponirani znesek je toženka prejela na račun volila po materi, saj so ji bili dediči (med njimi tudi oče toženke) dolžni na podlagi volila matere plačati znesek 600.000,00 din. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje skrbno obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje, da je toženka dne 4. 4. 1998 prejela 5.000 DEM in dne 11. 4. 1990 še 5,000 DEM. Denar je bil toženki izročen iz prihrankov kmetije in ni bil predmet sodne poravnave oziroma volila, kot to neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi(3).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica prejela les za gradnjo iz gozda, ki je bilo posebno premoženje matere, zato navedenega lesa ni moč šteti kot darilo, ki ga je toženka prejela od očeta. Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Le premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Skupno življenje staršev toženke nima pravnih posledic na premoženje, ki je bilo v izključni lasti matere toženke. Delo očeta toženke pri sečnji in spravilu lesa predstavlja običajno pomoč, ki se ne upošteva kot darilo, enako pa je prvo sodišče pravilno ocenilo tudi (občasno) delo toženke in njenega moža na kmetiji. Iz navedenih razlogov vrednosti lesa v znesku 7.851,27 SIT ni moč upoštevati kot darila, ki je bil dan tožnici od očeta. Kot darilo se upošteva le material (1.980,20 EUR) in opeka (2.835,00 EUR), kar skupaj znese 4.815,20 EUR oziroma polovica 2.407,60 EUR.

Nepravilno je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se kot darilo toženki upošteva ½ nepremičnine par. št. 388, k.o. P. (4), ki predstavlja vrednost v višini 13.250,00 EUR, saj je bilo ugotovljeno, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje U. Z. in J. Z.. Mati toženke zato z oporoko oziroma volilom z navedeno nepremičnino ni mogla razpolagati v celoti. Pravno veljavno je lahko razpolagala le z eno polovičnim deležem na nepremičnini, saj je bil (so)lastnik do ene polovice oče toženke. Ker je toženka prejela celotno nepremičnino, ki je že prodana, se šteje vrednost ene polovice nepremičnine, katere lastnik je bil zapustnik, kot darilo, ki ga je toženka prejela od zapustnika. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da je na enak način toženka tudi zahtevala ugotovitev lastninske pravice po pokojnem J. Z., za del nepremičnin, ki so se dedovale in so bile zajete v sklepu o dedovanju v zapuščinskem postopku D 442/1996 po pokojni U. Z. Tožnika uveljavljata lastninskopravne zahtevke, saj sta kot dediča vstopila v pravice zapustnika in imata zato pravico uveljavljati zahtevke proti sodediču, ki je zapustnikov dolžnik. Dediči lahko po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vlagajo tožbe, s katerimi uveljavljajo lastninsko pravico na kateremkoli veljavno pravnem temelju, razen na dednopravnem. Pri ugotavljanju skupnega premoženja imajo dediči enake originalne pravice, kot jih je imel zapustnik, zato je potrebno šteti takšne zahtevke kot lastninskopravne in ne dednopravne, zato je v vsakem posameznemu dediču priznana aktivna legitimacija, ki uveljavljajo svoja upravičenja na lastninski in ne dednopravni podlagi(5). Pritožbeno sodišče je zato vrednost ½ nepremičnine(6) štelo kot darilo, ki se vračuna v dedni delež toženke po pokojnem J. Z.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek, da se upošteva kot darilo tudi vrednost osebnega avtomobila Renault 10. Vozilo je toženka prejela od očeta le v uporabo, saj vozilo ni bilo nikoli registrirano na ime toženke. Vozilo je sicer uporabljala nekaj let, vendar ga je potem vrnila očetu, ki je vozilo prodal in zadržal kupnino. Iz izpovedbe matere tožnikov pa tudi izhaja(7), da je bil avto kupljen leta 1969, do junija 1971 ga je uporabljal njen mož (brat toženke), ker pa je kupil nov avtomobil, je J. Z. vozilo prepustil v uporabo toženki.

Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je tudi spremenilo odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Pravdni stranki v pritožbah nista nasprotovali obračunu stroškov, kakršnega je naredilo sodišče prve stopnje v sodbi, zato ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom v višini 60 %, zato je upravičena do povrnitve stroškov v višini 1.299,31 EUR, toženka pa je glede na uspeh upravičena do povrnitve stroškov v višini 237,53 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.061,78 EUR. Pritožbene stroške krijeta pravdni stranki vsaka svoje, glede na uspeh in obseg izpodbijanja.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Da se kot darilo šteje tudi les, ki ga je toženka uporabila pri gradnji hiše in da nepremičnina parc. št. 388 k.o. P. ne predstavlja darila, ki ga je toženka prejela od očeta.

(3) V izogib ponavljanju se sodišče sklicuje na podrobno obrazložene razloge iz sodbe sodišče prve stopnje – glej sodbo stran 6-7.

(4) V nadaljevanju nepremičnina.

(5) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 119/2004.

(6) Glej sodbo stran 8 in izvedeniško mnenje tč. 6 stran 7 – vrednost ½ nepremičnine je 13. 250,00 EUR.

(7) Glej peti odstavek stran 49.