VSK sodba Cp 1285/2010

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj tožena stranka overi svoj podpis na pogodbi o prodaji nepremičnine z dne 26.1.2009 in na zemljiškoknjižnem dovolilu, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje pri parceli št. 3919 k.o. I. vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika D.G.,zavrne.

V preostalem delu (glede odločitve o stroških postopka) se pritožba zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna overiti svoj podpis na pogodbi o prodaji nepremičnine z dne 26.1.2009 in na zemljiškoknjižnemu dovolilu, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje pri parceli št. 3912 k.o. I. vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 758,95 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje toženka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je svoje nepremičnine prodala že leta 2004 drugim osebam in jim jih izročila v soposest, sama pa si zadržala dosmrtni užitek. Zatem je sklenila še eno prodajno pogodbo za isto nepremičnino, ki pa je z vidika moralnih norm nedopustna. S prvo prodajo je namreč toženka izgubila pravico do nadaljnjega razpolaganja z nepremičnino. Tožnik je pred sklenitvijo pogodbe za to vedel. Druga prodaja je zato absolutno neveljavna in na njeno veljavnost ne vpliva vprašanje, ali je bila prva pogodba odobrena, saj pogodba nastane, ko jo stranki podpišeta in ne šele takrat, ko jo odobri upravna enota.

Pritožba je utemeljena iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je med postopkom tožena stranka svojo obveznost, ki jo je tožnik uveljavljal s tožbo v tej pravdi, izpolnila. Kljub temu se je sodišče spustilo v vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke in na podlagi presoje, da je (bila) tožba utemeljena, tožbenemu zahtevku ugodilo z dajatveno sodno odločbo. Taka odločitev pa je materialnopravno zmotna, saj je toženkina obveznost z izpolnitvijo prenehala (prvi odstavek 270.člena Obligacijskega zakonika - OZ). Ugotovitev, da je bil zahtevek med pravdo izpolnjen, ima zato za posledico neutemeljenost tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

S tem ko se je toženka upirala tožnikovemu umiku tožbe in tako dosegla nadaljevanje pravdnega postopka, čeprav je obveznost med pravdo izpolnila, pa ne more preprečiti odločitve, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, torej zaobiti 158. člen ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločitev, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka, potrdilo.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena že zaradi razlogov, ki so bili zgoraj obrazloženi in ne morebiti zaradi utemeljenosti pritožbenih razlogov, ki jih je v pritožbi uveljavljala tožena stranka, je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.