VSL sodba II Cp 2442/2011

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1. in 3. izreka) potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju dopolnjenemu in modificiranemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki izroči listino, sposobno za vpis v zemljiški knjigi, na podlagi katere se bo na ½ toženi stranki solastnega deleža na nepremičninah parc. št. 1603, 1605 in 1606, vpisanih pri vložku št. ..., k.o. T., vknjižila lastninska pravica v korist tožnika tako, da bo slednji postal lastnik vseh nepremičnin, vpisanih pri navedeni vloži številki, do 1/3 (točka 1. izreka). V ostalem – za razveljavitev dednega ugovora z dne 22. 1. 1998, sklenjenega pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem pod opr. št. D 81/97 in obseženega v dodatnem sklepu o dedovanju z dne 10. 12. 1998 – je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.423,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki.

2Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem mnenju je odločitev o izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na tožnika postopkovno in materialnopravno zmotna. Za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila mora obstajati pravni naslov, ki ga v obravnavanem primeru ni. Tožencu ni naložena nobena drugačna obveznost. Ne strinja se z oceno, da sta dedni dogovor v sklepu o dedovanju z dne 22. 1. 1998 in v dodatnem sklepu o dedovanju z dne 10. 12. 1998 predstavljala celoto. Dediči so se sporazumeli, komu pripada novo najdeno premoženje. Temu je sledil dodatni sklep o dedovanju. Ne v njem ne v zapisniku naroka ni navedb, da bi bil sporazum sprejet glede na dedni dogovor z dne 22. 1. 1998. Zato se ta ne more uporabljati za naknadno najdeno premoženja. Napačna je odločitev o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem prič. Pojasnile bi okoliščine in medsebojne odnose med pravdnima strankama. Ne gre za neprimeren dokaz. Toženec je že v prejšnji pravdi pripoznal tožbeni zahtevek, ker so se odnosi s tožnikom skrhali. S tem mu je že vrnil solastninski delež nepremičnin, ki ga je od njega dobil kot odmeno za izgovorjeno skrb zanj. Vtoževane nepremičnine pa je dobil zato, ker je tudi njegov brat prejel v izključno last določene nepremičnine. To bi sodišče zanesljivo ugotovilo, če bi po napotilu višjega sodišča ugotavljalo, kaj in koliko je od očeta dobil toženec in koliko ostali dediči. Vendar tega napotila ni upoštevalo. Pritožnik je trdil, da je sodišču iz drugih postopkov med strankama znano, kakšni so odnosi med njima. Sodišče se do tega ni opredelilo. Torej tudi ni res, da toženec ni prerekal tožbenih navedb. Te so neresnične in izmišljene. Toženec je za očeta skrbel, ni zagrešil velike nehvaležnosti, pač pa je tožnik tisti, ki je toženčevo skrb odklanjal in pretepa toženca. To je sodišču splošno znano. Pogojev za preklic izročitve po 115. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) ni. Nasproten zaključek sodišča je zmoten. Najprej bi moralo ugotoviti, kaj je toženec tožniku dolžan nuditi po dednem dogovoru, ki predstavlja izročilno pogodbo. Ni bila dogovorjena preživnina in plačevanje tožnikovih dolgov. Zato navedeni razlog iz 115. člena ZD odpade. Tožnik ne potrebuje nikakršne pomoči, občasno pomoč odklanja. Zato nima niti zahtevka za izvršitev obveznosti po izročitvi niti za preklic izročitve. Kratkotrajna situacija ob zlomu noge je že prenehala. Podrejeno izpodbija še stroškovno odločitev. Ker tožnik ni uspel z zahtevkom pod točko 2, je bil njegov uspeh v pravdi le polovičen in to bi bilo treba upoštevati pri odločitvi o stroških.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni podala odgovora.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da sta pravdni stranki z dednim dogovorom z dne 22. 1. 1998 za nepremičnine v k.o. O. in v zvezi z dednim dogovorom z dne 10. 11. 1998 za nepremičnine v k.o. T. sklenili (enotno) pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja, s katero je tožnik tožencu odstopil svoj dedni delež po pokojni ženi – materi toženca, toženec pa se mu je na račun prejetega premoženja zavezal nuditi določena preživninska bremena. Zaradi neizpolnjevanja prevzetih bremen in zaradi velike nehvaležnosti je terjal, da mu toženec povrne, kar je od njega prejel, oziroma izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke pri vrnjenih nepremičninah. Zahteval je še razveljavitev dednega dogovora z dne 10. 12. 1998 za nepremičnine v k.o. T., za katere je trdil, da so bile le pomotoma izpuščene iz sklepa o dedovanju z dne 22. 1. 1998. Ni bilo sporno, da je bil del izročenih nepremičnin, vknjiženih v k.o. O. v., tožniku že vrnjen na podlagi sodbe na podlagi pripoznave P 56/2005.

6Prvo sodišče je ugotovilo, da sta stranki kljub dvema dednima dogovoroma, povzetima v sklepu o dedovanju z dne 22. 1. 1998 in v dodatni sklep o dedovanju z dne 10. 12. 1998, sklenili enotni dedni dogovor, ki je bil po svoji vsebini izročilna pogodba. Glede na čas sklenitve in 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ) jo je pravilno presojalo po za ta spor uporabnih pravilih 106. do 116. člena ZD. V okviru podane trditvene in dokazne podlage, ki sta ju pravočasno podali pravdni stranki, je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva o vsebini sklenjenega dogovora med strankama (izročilna pogodba), njenem obsegu, obstoju pogojev za preklic izročitve in vrnitvi tistega, kar je toženec dobil z izročitvijo od tožnika. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo dokazno oceno, utemeljeno v jasnih, popolnih, prepričljivih in življenjsko logičnih razlogih sodbe. Ugotavlja, da je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljanimi procesnimi kršitvami, niti s tistimi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene poudarke iz pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno prvega sodišča in razlogi na strani 3 sodbe, da je šlo pri obeh dednih dogovorih za celoto in ne za dva ločena – drug od drugega neodvisna dogovora, kot trdi pritožnik. V pritožbi ponujeni argumenti, češ da je sam prejel nepremičnine v k.o. T. zato, ker je njegov brat tudi prejel v izključno last določene nepremičnine iz zapuščine, so nedovoljena in prepozna pritožbena novota. Po prvem odstavku 337. člena ZPP jih ni mogoče obravnavati, ker pritožnik ne pojasni, zakaj jih ni navedel na prvi stopnji. Sicer pa tudi ne morejo omajati pravilne ocene in ugotovitev prvega sodišča o vsebini dednega dogovora, obsegu izročenega tožnikovega premoženja in dogovorjenih preživninskih bremenih. O vsem tem se je namreč zanesljivo prepričalo s pravilno in popolno oceno zapuščinskega spisa D 81/97 ter izpovedbami obeh pravdnih strank in priče J. S.. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču in ne pritožniku, da so bile z njegove strani predlagane priče za ugotavljanje volje dedičev oziroma vsebine dednega dogovora, za kar so bile predlagane (primerjaj redna št. 13), neprimeren in zato upravičeno zavrnjen dokaz. V odgovor na pritožbene navedbe je treba dodati, da tožena stranka niti ni podrobneje pojasnila (substancirala), o čem naj bi priče izpovedovale. To prvič in s tem prepozno in neupravičeno ponuja šele v pritožbi. Nesubstanciranih dokazov pa sodišče ni dolžno izvajati. Očitane procesne kršitve v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje prič ni, saj je sodišče svojo odločitev primerno in pravilno obrazložilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tudi dejansko stanje o vsebini dednega dogovora oziroma izročilne pogodbe, obsegu izročenega premoženja v smislu danih navodil višjega sodišča in vsebini in obsegu prevzetih preživninskih bremen, je pravilno in popolno ugotovljeno. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Razlogi o vseh navedenih pravnorelevantnih dejstvih na strani 3. sodbe so dovolj jasni in razumljivi, da ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno zatrjuje pritožnik.

8Izročitelj ima pravico preklicati izročitev (med drugim), če mu potomec ne daje s pogodbo dogovorjene preživnine (drugi odstavek 115. člena ZD) ali če proti njemu zagreši veliko nehvaležnost (prvi odstavek 115. člena ZD). Tožnik se je skliceval na obe omenjeni zakonski podlagi in od toženca zahteval vračilo izročenega premoženja iz k.o. T..

9Prvo sodišče je ugotovilo, da sta izpolnjena oba zakonsko predvidena pogoja za preklic izročitve. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno, da toženec trajno ne izpolnjuje prevzetih preživninskih bremen in da so s tem podani pogoji za preklic izročitve iz drugega odstavka 115. člena ZPP. Plačevanja preživnine v smislu navedenega zakonskega določila ne gre razumeti le dobesedno kot izplačevanje preživninskega zneska, kot zmotno meni pritožnik. Že prvo sodišče je pravilno povedalo, da gre za neizpolnjevanje vseh dogovorjenih obveznosti oziroma bremen, ki so bila dogovorjena za ohranjanje izročiteljevega dotedanjega življenjskega standarda. To vključuje tudi oviranje užitka izročenega premoženja ali oviranje izvrševanja dogovorjene služnosti. Prvo sodišče je upravičeno verjelo tožniku, da mu prav slednjo toženec onemogoča. Na podlagi neprerekanih tožbenih trditev je ugotovilo, da mu zaklepa stranišče in kopalnico in v nasprotju z dogovorjenim pogojuje bivanje v stanovanjski hiši s plačevanjem najemnine. Prav tako je na podlagi neprerekanih trditev ter z zaslišanjem prič ugotovilo, da tudi ne izpolnjuje dogovorjenega bremena o popolni negi in oskrbi tožnika v primeru bolezni ali starostne onemoglosti. Pravilna je njegova ugotovitev, da toženec v zvezi z izvajanjem pogodbe tožbenih navedb ni pravočasno prerekal. Ob pravilni uporabi določil prvega, petega in šestega odstavka 286. člena ZPP kasnejših (zamujenih) in neopravičenih navedb ni upoštevalo. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP pa je neprerekana dejstva štelo za priznana. Tudi toženčevo sklicevanje na splošno znana dejstva o odnosih med pravdnima strankama, je že samo ob pravilni uporabi petega odstavka 214. člena ZPP pravilno zavrnilo. Razlogi o tem so na strani 4 sodbe, torej so pritožbeni očitki o pomanjkanju razlogov v zvezi s tem neutemeljeni. Kot odgovor na pritožnikove navedbe, ki zmotno vztraja pri stališču, da je že s sklicevanjem na druge postopke dovolj substancirano prerekal pritožbene navedbe, je treba le še dodati, da so bile tudi slednje brez opravičila podane prepozno in torej tudi zato neupoštevne. Sicer pa k pravilnim pojasnilom prvega sodišča, da ne gre za splošno znana dejstva in da sodišče brez trditvene podlage strank samo ne sme izvajati dokazov oziroma ugotavljati nezatrjevanih dejstev, ni treba ničesar dodati.

10Pritožbeno sodišče nadalje nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitvah v zvezi z veliko nehvaležnostjo toženca v odnosu do tožnika. Navedeni pravni standard zapolnjuje sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, upoštevaje tudi merila za razdedinjenje dediča iz 1. in 2. točke drugega odstavka 42. člena ZD, ali določeno ravnanje ustreza temu pravnemu standardu. Prvo sodišče je na podlagi zaslišanja strank in prič ugotovilo, da je toženec v bolezni oziroma ob poškodbi, ko je tožnik zaradi vezanosti na posteljo tri mesece potreboval toženčevo pomoč, skrb in nego, popolnoma opustil vsakršno skrb zanj. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, pač pa navaja le, da je tako stanje že minilo, je pravilna ugotovitev, da s tem toženec ni kršil le s pogodbo naloženih mu dolžnosti, pač pa tudi huje kršil temeljna moralna načela o skrbi polnoletnih otrok za onemogle, bolne in pomoči potrebne starše. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo ugotovitvijo, da gre za veliko nehvaležnost, zaradi katere bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi toženec obdržal, kar je od tožnika prejel. Pritožnik z drugačnimi pritožbenimi navedbami, ki so tudi v tem delu prepozne in nedovoljene novote, in ki zanikajo toženčevo nemoralno obnašanje ter trdijo, da tožnik njegove pomoči ne potrebuje oziroma jo zavrača, dokazne ocene in pravilnih ugotovitev prvega sodišča ne more omajati.

11Tako se izkaže, da je po ugotovitvah o tem, da toženec trajno ne izpolnjuje prevzetih preživninskih bremen in da je do tožnika zagrešil veliko nehvaležnost, odločitev prvega sodišča tudi pravno pravilna. Tožbenemu zahtevku je pravilno le delno ugodilo (za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila). V delu za razveljavitev dednega dogovora pa ga je prav tako pravilno zavrnilo. Po ustaljeni sodni praksi lahko izročitelj prekliče izročitev in zahteva vrnitev izročenega (prvi in drugi odstavek 115. člena ZPP), ne more pa zahtevati razveljavitve pogodbe (v obravnavanem primeru; dednega dogovora). Pritožbeno naziranje, da za dajatveni (kondikcijski) zahtevek ni pravnega temelja, je zmotno. Tudi zatrjevanega neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe (oziroma absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni. Osnova za dajatveni zahtevek je v preklicu izročitve. Preklic je odstopna pravica – pravica odstopiti od pogodbe, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na odstopnega zavezanca, povzroči prenehanje (razvezo) pravnega razmerja (praviloma pogodbe) med odstopnim upravičencem in odstopnim zavezancem. Vzrok za preklic so pravna dejstva, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe. Zato slednje ni mogoče več razveljaviti (oziroma uveljavljati oblikovalnega zahtevka), pač pa le z dajatvenim (kondikcijskim) zahtevkom zahtevati vrnitev danega – stvari ali njene vrednosti. Kot je pravilno navedlo že prvo sodišče, je taka tudi sodna praksa (primerjaj odločbe VS RS II Ips 574/2006, II Ips 110/2005, II Ips 333/2006, VSL I Cp 1273/2004, II Cp 554/93).

12Odločitev o glavni stvari je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožnik izpodbija še odločitev o stroških in meni, da bi bilo treba upoštevati polovičen uspeh tožnika v pravdi. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče sprejema oceno in razloge prvega sodišča, da tožnik s svojim zahtevkom ni uspel le z manjšim delom, s katerim ni bilo posebnih pravdnih stroškov. Zato je odločitev, da mu mora tožena stranka povrniti vse pravdne stroške, pravilno oprta na pravno pravilo tretjega odstavka 154. člena ZPP kot relevantno materialno pravo.

13Ker pritožbeni razlogi niso podani in v sodbi tudi ni kršitev in napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Pritožnik mora sam trpeti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).