VSK sklep Cp 58/98

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo tožbo tako glede primarnega kot glede podrejenega tožbenega zahtevka, ker tožbeni zahtevek tožeče stranke kljub temu, da je sodišče tožbo vrnilo tožeči stranki v popravo, ni bil dovolj določen. Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. V pritožbi navaja, da bi lahko svoj zahtevek natančno določila neposredno pred zaključkom glavne obravnave, glede na to, da so bili vsi elementi za sklenitev kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje določljivi po zakonskih določbah, ki jih je tožeča stranka povzela v tožbenem predlogu. Stanovanje kot predmet pogodbe je bilo dovolj natančno opredeljeno, cena pa bi bila določljiva šele pred zaključkom glavne obravnave, saj se je vrednost točke kot elementa za ugotavljanje vrednosti stanovanja periodično spreminja s predpisom, višina popusta pa je bila opredeljena z določilom 119. čl. Stanovanjskega zakona, kar je imelo za posledico tudi določljivost plačila kupnine v zakonsko predpisanem roku. Tožbeni zahtevek je bil po mnenju tožeče stranke določljiv, izvršljiv pa bi postal z dopolnitvami, ki bi lahko bile opredeljene neposredno pred odločitvijo. Pritožba ni utemeljena. Tožba na sklenitev kupoprodajne pogodbe je tožba za izjavo volje, ki je po obliki dajatvena, po vsebini pa oblikovalna. Tožbeni zahtevek in na njegovi podlagi izdana sodba se v takem primeru morata glasiti tako, da je tožena stranka dolžna skleniti določeno pogodbo, ker se bo sicer štelo, da je takšna pogodba sklenjena oziroma izjava volje podana, ko postane sodba pravnomočna. Tudi 1. odst. 243. čl. Zakona o izvršilnem postopku določa, da dolžnost podati izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe. To pomeni, da mora biti tožbeni zahtevek in v posledici tega tudi izrek sodbe tako določen, da ima sodbeni izrek vse sestavine pogodbe, katere sklenitev se s tožbo zahteva. Kot je pravilno ocenilo že prvostopno sodišče, pa tožbeni zahtevek tožeče stranke ni bil dovolj določen in to kljub sklicevanju na določila Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91, 21/94 in 23/96), s katerimi je vsebina kupne pogodbe v nekaterih delih že določena. Po 121. čl. Stanovanjskega zakona se namreč za določitev vrednosti stanovanj, ki se privatizirajo, uporabljajo elementi za izračun vrednosti stanovanja, ki jih določa Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja. Upravičenec do odkupa lahko v primeru dotrajanosti stanovanja preveri ustreznost točkovanja in zahteva po potrebi njeno korigiranje, lahko pa tudi zahteva, da se cenitev gradbene vrednosti stanovanja opravi na podlagi Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš in drugih nepremičnin, če meni, da na točkovni način ugotovljena vrednost stanovanja ne ustreza dejanskemu stanju. Na kateri sistem določitve cene tožnik opira svoj zahtevek, oz. na koliko točk je stanovanje ovrednoteno, iz tožbe ni razvidno, ne drži pa niti pritožbena trditev, da bi lahko tožnik zaradi spreminjajoče se vrednosti točk svoj zahtevek določno opredelil šele tik pred zaključkom glavne obravnave. Odkup stanovanja sme namreč upravičenec zahtevati po vrednosti točke, veljavne na 30. dan po zavrnitvi zahteve za sklenitev prodajne pogodbe, saj je v primeru utemeljene zahteve za odkup dolžan lastnik stanovanja skleniti prodajno pogodbo po 117. čl. Stanovanjskega zakona najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi. Tudi zahtevek za sklenitev najemne pogodbe ni bil določen, saj mora iz enakih razlogov, kot je bilo to obrazloženo pri zahtevku na sklenitev kupoprodajne pogodbe, t.j. zaradi narave tožbe, tudi ta zahtevek vsebovati vse bistvene sestavine takšne pogodbe. Sicer pa pritožba tožeče stranke odločitve o zavrženju tožbe, kolikor se ta nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, niti ne izpodbija izrecno. Ker se torej tožeča stranka ni ravnala po sklepu sodišča, ki ji je utemeljeno naložilo popravo tožbe, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).