VSL sodba II Cp 1049/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan od 1.2.1997 plačevati za mladoletno tožnico namesto preživnine v znesku 17.541,90 SIT preživnino v višini 27.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala 40.0000,00 SIT mesečne preživnine) je prvostopno sodišče zavrnilo.

Tožencu je naložilo še plačilo tožničinih stroškov v višini 15.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Sodišče je ugotovilo spremenjene razmere na strani mladoletne tožnice, ki je sedaj starejša in so stroški z njenim preživljanjem narasli. Zakonita zastopnica - mati mladoletne tožnice mora staršem tudi plačevati za dodatno varstvo otroka. Potrebe mladoletne tožnice je prvostopno sodišče ocenilo na 43.000,00 SIT mesečno, novo preživnino pa določilo še na podlagi ugotovitev o mesečnih dohodkih in stroških matere mladoletne tožnice in toženca.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Zahteva, naj se njegovi pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj se razveljavi prvostopna sodba. Poudarja, da sodišče ni pojasnilo, v čem so povečane potrebe mladoletne tožnice in ni obrazložilo spremembo okoliščin, na podlagi katerih je bila določena višja preživnina. Od zadnje določitve preživnine se okoliščine niso v ničemer spremenile. Potrebe mladoletne tožnice so tudi previsoko ocenjene. Nepravilno so ocenjeni tudi osebni dohodki zakonite zastopnice in toženca - od dohodkov zakonite zastopnice je odštet depozit za lastninjenje, od toženčevih dohodkov pa sodišče ni odštelo anuitet, ki jih mora toženec plačevati iz naslova poroštva za kredit pri SKB. Toženec ima nadalje v zvezi z delom na terenu vsaj še za 20.000,0 SIT višje stroške za prehrano. Sodišče je nekritično verjelo zakoniti zastopnici, da za dodatno varstvo materi plačuje cca 9.000,00 SIT mesečno. Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v popolnosti ugotovilo dejansko stanje glede vseh pravno odločilnih okoliščin, na dejanske ugotovitve pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo kakšnih procesnih kršitev, tako ne tistih, ki jih smiselno uveljavlja toženec, kot tudi ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti.

Prvostopno sodišče je navedlo, v čem so spremenjene razmere, ki terjajo določitev višje preživnine za mladoletno tožnico. Te so predvsem v povečanih potrebah otroka, zaradi njegove večje starosti (ob prvi določitvi preživnine mladoletna tožnica še ni bila stara 3 leta, z dnem določitve nove - zvišane preživnine pa že skoraj 5 let), kar posledično pomeni višje stroške preživljanja mladoletne tožnice, in pa tudi v izkazanih dodatnih stroških, ki jih sedaj zaradi dvoizmenskega dela mora plačevati zakonita zastopnica - mati svojim staršem za dodatno varstvo mladoletne tožnice.

Natančno in v skladu s predloženo listinsko dokumentacijo (podatki organizacij o osebnih dohodkih na l. št. 24 in 31 v spisu) oz. na podlagi njunih izpovedb so ugotovljeni osebni prejemki in stroški zakonite zastopnice in toženca. Ugotovitev, da depozit za lastninjenje, ki ga od plač mesečno odteguje E. d.d., kjer je zaposlena zakonita zastopnica, predstavlja obvezni prispevek delavcev tega podjetja, je terjalo od prvostopnega sodišča, da ta prispevek pri izračunu višine mesečnih prejemkov zakonite zastopnice odšteje.

Izpovedbe zakonite zastopnice, da mora staršem plačevati za dodatno varstvo otroka, šteje tudi pritožbeno sodišče za prepričljive in se zato strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča o izkazanih teh stroških v zvezi s tožničinim preživljanjem. V izračun povprečnih mesečnih dohodkov toženca je sicer res zajet tudi enkratni prejemek, ki pa glede na daljše obdobje več mesecev (oktober 1996 do maja 1997), ki je vzeto kot obračunsko obdobje in glede na višino tega zneska (le 6.215,50 SIT) predstavlja zanemarljivo majhen prispevek k višini izračunanih povprečnih mesečnih prejemkov toženca. Pristanek v poroštvo za najeti kredit drugega predstavlja nadalje dispozitivno dejanje toženca, katerega ni mogoče upoštevati kot dodatnega stroška, ki bi lahko tožencu zmanjšal zakonsko določeno preživninsko obveznost do njegovega otroka. Stroški za prehrano na terenu pa so le del stroškov toženca in so v izpodbijani sodbi upoštevani, pri čemer seštevek vseh toženčevih stroškov, kot jih je natančno ugotovilo prvostopno sodišče, in preživnine, še vedno izkaže mesečni ostanek toženčeve plače, tudi ob prištetju 20.000,00 SIT za prehrano, katere toženec zatrjuje še v pritožbi. Dejstvo, da toženec opravlja službo tudi na terenu, je pri odločanju prvostopnega sodišča predstavljalo okoliščino, ki jo je sodišče moralo in jo tudi je upoštevalo, ter posledično pomeni, kot je razbrati iz toženčevih pritožbenih navedb, ne le višje stroške za prehrano temveč tudi višje sedanje toženčeve dohodke; predvideni pričetek izobraževanja, ki naj bi po pritožbenem zatrjevanju tožencu le zmanjšal njegove mesečne dohodke, pa je ob izdaji prvostopne sodbe predstavljal morebitno bodoče dejstvo in kot tako neupoštevno za ta postopek.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je prvostopno sodišče ob izkazani predpostavki spremenjenih okoliščin pravilno ocenilo potrebe mladoletne tožnice na eni strani (43.000,00 SIT mesečno) ter zmožnosti toženca, ki drugih preživninskih obveznosti nima, za plačevanje na novo določene preživnine na drugi strani, pri čemer je ob tako določeni preživnini povsem primeren tudi prispevek zakonite zastopnice k preživljanju mladoletne tožnice (člena 129 in 132/5 ZZZDR).

Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča.

Prvostopno sodišče je tožnici priznalo stroške v znesku 15.300,00 SIT. Same višine izračuna pritožnik ne izpodbija, ne strinja pa se z uporabo določbe 3. odstavka 154. člena ZPP. Na podlagi taksne in odvetniške tarife napravljen preizkus pa pokaže, da so stroški odmerjeni od najmanjših tarifnih postavk in v okviru zneska 9.458,00 SIT, s katerim je tožnica uspela (za toliko je prisojena mesečna preživnina višja). Z izpodbijano odločitvijo o stroških je tako še vedno upoštevano načelo uspeha strank v postopku (2. odstavek 154. člena ZPP). V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče še pripominja, da je tudi toženec v teku postopka na prvi stopnji, od samega začetka tega postopka, imel možnost predlagati sporazumno določitev preživnine in tako doseči zanj morebiti ugodnejši rezultat glede stroškov tega postopka.

Ker v pritožbi izrecno uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnega pritožbenega razloga, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).