VSK sklep Cp 309/99

Pritožbi pravdnih strank se ugodi in se izpodbijana sodna odločba (vključno s stroškovno odločbo ) r a z v e l j a v i , zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožnici znesek 106.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Koper d.d. na dan plačila, s 3 % mesečnimi pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila, tožnikoma pa je prisodilo tudi zamudne obresti po navedeni stopnji, glede tolarske protivrednosti znsekov 19.000 DEM in 5.000 DEM. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 39.744,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 do plačila, višji tožbeni in stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo. Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodbi v kolikor je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in pri tem zatrjuje vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je ob povrnitvi tolarske protivrednosti 19.000 DEM odločalo že z delno sodbo in bi takrat moralo odločiti tudi o zamudnih obrestih. Zato ne bi smelo odločati o stranskem zahtevku s posebno sodbo. Poleg tega ne držijo ugotovitve izpodbijane sodbe, da toženca nista izpodbijala sporne posojilne pogodbe zaradi napak volje in oderuštva. Toženca sta to storila že v odgovoru na tožbo in svoje trditve ponovila tudi v številnih vlogah. Prva tožena stranka je izpovedala, kako je prišlo do zapisa posojilne pogodbe in kakšni so bili pritiski in grožnje tožeče stranke. O tem, v kakšnem stanju je dobil prvotoženko, ko je po nekaj mesecih prišel domov, je izpovedal tudi drugi toženec na naroku dne 6.10.1998. Toženi stranki pri sestavljanju pogodbe nista sodelovali. Pri odvetniku sta jo le podpisali. Odvetnik ju tudi ni opozoril, da so zamudne obresti določene na 3 % mesečno, vsekakor oderuške obresti. Toženca sta predlagala zaslišanje navedenega odvetnika o okoliščinah sklenitve posojilne pogodbe, sodišče prve stopnje pa dokaza ni izvedlo. Toženca sta ves čas trdila, da nista prejela od tožnice zneska 130.000 DEM, temveč le znesek 50.000 DEM (pred podpisom sporne pogodbe) in od tega vrnila štirikrat po 6.500 DEM. Da je med strankama, posebej med tožnico in prvotoženko, prišlo do posojil že pred sklenitvijo sporne posojilne pogodbe kaže tudi predložena kupoprodajna pogodba o prodaji osebnega avtomobila znamke Peugeot 605, o kateri se tožnica ni določno izjavila, temveč je izpovedala, da ni ne posojilo in ne prodaja. Navedbe tožencev o višini njunega posojila sta potrdili tudi priči M.Č. in R.J. Tožnica in prvotoženka sta veliko sodelovali, saj sta obe imeli menjalnici in sta si zato večkrat izposojali denar brez potrdil o prejemu in vračilu. Znano je tudi, kakšnim pritiskom so izpostavljeni tisti, ki si denar izposojajo, če zaidejo v težave in ne morejo denarja pravočasno vrniti. Tožnica je tudi sama izpovedala, da je posojala denar drugim in je zato sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo svojo odločitev le na določbe 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Tožeča stranka se je pritožila proti stroškovni odločbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožečo stranko zastopa detektiv, ki ima opravljen pravosodni izpit, po Zakonu o detektivski dejavnosti pa ima pravico, da se s stranko prosto dogovarja o nagradi. Tožeča stranka je priglasila nagrado analogno odvetniški tarifi, v znesku 345.744,00 SIT. Detektivi imajo večja pooblastila kot odvetniki, tako da je pooblaščenec raje detektiv, kljub temu, da ima vse pogoje tudi za odvetnika. Tožena stranka je v pravdi propadla in bi zato morala nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. V 151. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da pravdni stroški obsegajo tudi nagrado drugih oseb, ki jim zakon priznava to pravico. Ta druga oseba je detektiv. Pritožbi sta utemeljeni. K pritožbi tožene stranke: Ne drži sicer pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o obrestnem zahtevku, ker je z delno sodbo že odločilo o glavnici. V skladu s 329. čl. ZPP namreč lahko sodišče odloči z delno sodbo, če je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. Sodišče je tako, v skladu z navedenim zakonskim določilom, odločilo najprej o glavnici, nato pa še o zamudnih obrestih. V nadaljevanju pritožnika pravilno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo kakšen denarni znesek je tožnica dejansko izročila tožencema v zvezi s sporno posojilno pogodbo. Tožena stranka je namreč vseskozi trdila, da ji je tožnica izročila le 50.000 DEM in sicer sukcesivno v daljšem časovnem razdobju pred podpisom sporne posojilne pogodbe. Poleg tega je tožeča stranka zahtevala plačilo 3 % mesečnih pogodbenih zamudnih obresti, takšnemu zahtevku pa je sodišče prve stopnje tudi v celoti ugodilo. Takšna obrestne mera je bila vsekakor višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti za denarne obveznosti iz obligacijskih razmerij na dan nastanka obveznosti in se zato zatrjevani dogovor o plačilu obresti šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal dolžniku (6. čl. Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO). Glede navedenih dogovorjenih zamudnih obresti je torej določeno dokazno breme tožeče stranke, da pogodba ni bila oderuška in je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da gre za trditveno in dokazno breme tožene stranke. Ob podmeni, da so bile dogovorjene oderuške obresti, postane zelo verjetna tudi trditev tožene stranke, da ji tožeča stranka ni nikoli izročila zneska 130.000 DEM, temveč le veliko manjši znesek, kateremu so bile prištete zapadle oderuške obresti. Tako se postavi vprašanje ali ima sporna pogodba sploh dopustno podlago (51. čl. ZOR). Pogodba, pri kateri predstavljajo "posojilo" zapadli zneski posojil iz drugih pogodbenih razmerij, katerim so bili prišteti zapadli zneski oderuških zamudnih obresti, namreč nima dopustne podlage. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje (370. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje naj predvsem, tudi z zaslišanjem priče E.R. zanesljivo ugotovi, kakšen znesek je tožeča stranka izročila toženi stranki na podlagi sporne pogodbe, pri odločanju pa naj upošteva tudi, da mora tožeča stranka dokazati, da dogovorjene obresti niso oderuške (6. čl. ZPOMZO). K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je odločalo o pravdnih stroških po načelu odgovornosti za uspeh (načelo causae). Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je tako moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi stroškovno odločbo, ker bo moralo sodišče prve stopnje ob novem sojenju ponovno odločati o pravdnih stroških. Izključno zaradi tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke. Pri tem ni odveč poudariti, da tožeča stranka načeloma ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali, ker jo je v pravdi zastopal detektiv. Pravdni stroški v konkretnem primeru ne obsegajo nagrade detektiva, ker zakon detektivu ne priznava pravice do nagrade v smislu določb 151. čl. ZPP. Detektivska dejavnost je zbiranje in posredovanje informacij in ne zastopanje strank v sodnih postopkih (3. čl. Zakona o detektivski dejavnosti).