VSL sklep I Cpg 1078/2009

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

O b r az l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev mednarodno registrirane znamke „BOSS“ v cirilici št. 688697 za blago, razvrščeno v razred 34 mednarodne klasifikacije blaga in storitev, torej za tobak in tobačne izdelke, proizvodi za kadilce, vžigalice (1. točka izreka sodbe);

tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.575,58 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev znamke zaradi neuporabe zavrnilo, ker je presodilo, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni zainteresirana oseba po 120. členu Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1).

Zahtevek za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po 120. členu ZIL-1 je oblikovalne narave in dokazovanje obstoja pravnega interesa ni vprašanje, s katerim bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati izrecno. Pravnega interesa ni potrebno dokazovati pri oblikovalni tožbi, saj je le ta vsebovan v oblikovalnem zahtevku. Vendarle pa je za utemeljenost tožbenega zahtevka sodišče moralo odločati o stvarno pravni legitimaciji stranke, kot materialni presoji (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 146/2007 z dne 10. 05. 2007, na katero opozarja tožena stranka, sicer ločuje med postavkama pravnega interesa in zainteresirane osebe, a ne potrjuje stališča tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da stranki, ki je v enakem položaju kot tožeča stranka v tem primeru, ne gre položaj „zainteresirane“ osebe po 120. členu ZIL-1.

Standard zainteresirane osebe iz 120. člena ZIL-1 bi načeloma dopuščal tako milejšo, kot tudi strožjo razlago. Pravna teorija, ki je obravnavala navedeni pojem že v času, ko je veljal še Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/92) in nadalje v času veljavnosti novega ZIL-1, se je tako zavzemala za stališče, da so lahko za tak zahtevek aktivno legitimirane tako fizične (potrošniki), kot tudi pravne osebe. Med slednje so štele predvsem gospodarske družbe, ki so želele izkoriščati znamko za enako ali podobno vrsto blaga. To stališče je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da tožeča stranka ni zainteresirana oseba v tem sporu, saj ni izkazala, da uporablja ali namerava uporabljati enako ali podobno znamko za enako ali podobno vrsto blaga, za katero je znamka registrirana.

Za pravilno razlago tega standarda pa je sedaj, po presoji pritožbenega sodišča, treba upoštevati evropsko zakonodajo. Kot to določa 10. člen Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, države članice ne smejo kršiti prava Skupnosti in ogroziti doseganja ciljev, ki jih določa pogodba. Prednostna uporaba prava velja tudi za sekundarno pravo Skupnosti. Zato morajo sodišča nacionalno pravo uporabljati tako, da pri tem izkoristijo vso diskrecijo razlage, in uporabiti domače pravo v skladu z zahtevami prava Skupnosti. Načelo lojalne interpretacije (1) sodišču tako omogoča, da določbo državnega prava razlaga drugače kot do tedaj, in sicer na podlagi namena evropskega predpisa, ki s strani domačega zakonodajalca ni bil upoštevan ob nastajanju pravila.

To področje ureja Direktiva 2008/95/ES (2) z dne 22. 10. 2008 (spremenjena, a ne v tem delu Direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (Direktiva)). Kot izhaja iz Direktive, ta ne omejuje kroga upravičencev za vložitev tožbe za razveljavitev znamke zaradi neuporabe. Zato je treba standard zainteresirane osebe razlagati po načelu lojalne razlage v duhu Direktive in šteti med "zainteresirane osebe" širok krog upravičencev. Ob drugačni razlagi nacionalno pravo ne bi bilo v skladu s pravom Evropske skupnosti. V skladu z namenom in preambulo Direktive pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je treba standard zainteresirane osebe interpretirati tako, da tožbo na razveljavitev lahko vloži vsak, ki je zainteresiran za to, da so v register vpisane le znamke, ki so resno in dejansko uporabljene.

Kot sledi iz navedenega, je preozka taka razlaga določila prvega odstavka 120. člen ZIL-1, ki bi štela kot zainteresirano osebo samo imetnika identične znamke oziroma v tem primeru samo osebo, ki bi izkazala uporabo oziroma namen uporabe znamke BOSS v cirilici. Napačno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v tem primeru ni zainteresirana oseba oziroma, da ne izkazuje pravnega interesa za tožbo.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, saj se ni ukvarjalo z drugimi elementi, ki morajo biti podani pri tožbah za razveljavitev znamke zaradi neuporabe po 1. odstavku 120. člena ZIL-1. Zato je treba odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno določbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) dr. Rajko Knez: EVROPSKO PRAVO: Kako do pravice v Evropi – pravno varstvo posameznika v EU; Podjetje in delo, 6/2003; Zadeva C-106/89 Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentacion SA [1990]; 1 ECR 4135

(2) 12. člen: Razlogi za razveljavitev: „Blagovna znamka se lahko razveljavi, če se v neprekinjenem obdobju petih let ni resno uporabljala v državah članicah v zvezi z blagom ali storitvami, za katere je registrirana, in za neuporabo ne obstajajo upravičeni razlogi.“