VSM sklep I Cp 1871/2009

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek do pravnomočne odločitve v zadevi, vodeni pod opr. št. U-592/2008 pri Upravnem sodišču RS, Zunanjem oddelku.

Tak sklep s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Izrecnih pritožbenih razlogov ne uveljavlja, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj mu tudi naloži čimprejšnjo rešitev predhodnega vprašanja.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V tem pravdnem postopku je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka določilo 76. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, po katerem lahko lastnik nepremičnine, na kateri je nujno treba izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine, začasno uporabi sosednjo nepremičnino, zaradi izvedbe del, če teh del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Za utemeljenost takšnega zahtevka je potrebno ugotoviti ali gre za dela, ki so nujno potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine tožnikov in da teh del ni mogoče izvesti drugače kot z začasno uporabo nepremičnine toženca ali pa jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški.

Sodišče prve stopnje je pravdni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, ki obravnava (ne)legalno gradnjo interne dovozne ceste s cestnim priključkom na regionalno cesto. Menilo je, da je rešitev spora v tej pravdni zadevi odvisna od predhodnega vprašanja upravnopravne narave, to je ali so imeli tožniki za zahtevana dela ustrezna upravnopravna dovoljenja.

Tak pristop sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi, v kolikor bi šlo za črno gradnjo, za nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom v smislu določila tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožbeni zahtevek sam po sebi ne more pomeniti nedovoljenega razpolaganja strank, lahko je le utemeljen, neutemeljen ali delno utemeljen. Za nedovoljeno razpolaganje strank bi lahko šlo šele pri sklenitvi sodne poravnave ali pripoznavi oziroma odpovedi zahtevku z namenom izogniti se prisilnim predpisom. Za tak primer pa v tej pravdni zadevi ne gre.

Odločitev o tem, ali so imeli tožniki za zahtevana dela ustrezna upravnopravna dovoljenja, ne pomeni predhodnega vprašanja v tem pravdnem postopku.

Tožniki za samo izvedbo del seveda potrebujejo vsa ustrezna upravna dovoljenja, ki so potrebna za varovanje javne koristi. Brez teh dovoljenj posega v prostor ne smejo izvršiti, ker jim to preprečuje upravni organ z varovanjem javne koristi. Vendar pa SPZ med pogoje za začasno uporabo sosednje nepremičnine ne uvršča upravnega dovoljenja za izvedbo del, temveč le nujnost del, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine in naslednji pogoj, da teh del ni mogoče izvesti drugače, ali jih je mogoče izvesti le z nesorazmernimi stroški. Gre za civilnopravni zahtevek za dosego lastne in ne javnopravne koristi. To pa je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, kar v bistvu pomeni njegovo spremembo (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali so (bili) podani pogoji za uporabo toženčeve nepremičnine iz 76. člena SPZ, nato bo o zadevi odločilo.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.