VSRS Sodba I G 6/2012

I. Tožbi se ugodi, odločba in sklep Agencije za javni nadzor nad revidiranjem, št. 10.00-14/2012-2 z dne 22. 10. 2012, se odpravita.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 350,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za ustavitev postopka (1. točka izreka), z izpodbijano odločbo pa: odločila, da je tožnica kršila 46. člen Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2), ki določa, da pooblaščenemu revizorju ali ključnemu revizijskemu partnerju, ki izvaja revizijo računovodskih izkazov, ni dovoljeno prevzeti položaja člana ali svetovalca poslovodnega organa v revidirani pravni osebi pred potekom najmanj dveh let po tem, ko je prenehal sodelovati pri revizijskem poslu kot pooblaščeni revizor ali ključni revizijski partner, saj je revidirala računovodske izkaze družbe M., d. d., za leto 2010 ter dne 17. 8. 2011 podpisala revizorjevo poročilo in se v isti družbi dne 3. 1. 2012 zaposlila na delovno mesto svetovalec v organizacijski enoti „Kontroling in notranja revizija“, kjer po mnenju tožene stranke dejansko opravlja naloge svetovanja upravi (2. točka izreka); tožnici na podlagi 56. člena ZRev-2 izrekla opomin (3. točka izreka); tožnici naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 1.600,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanih sklepa in odločbe tožena stranka navaja, da niso izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka. Tožnici dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščene revizorke ni prenehalo (ker ni vložila zahteve za njegovo podaljšanje in ni opravila dodatnega izobraževanja v celoti), ampak je prenehala le njegova veljavnost. Pasivna legitimacija tožnice zaradi poteka veljavnosti njenega dovoljenja za upravljanje nalog pooblaščenega revizorja ni vprašljiva. Kršitev prepovedi iz drugega odstavka 45. člena ZRev-2 ni bila ustrezno zapisana v izreku odločbe o začetku postopka za izrek ukrepa nadzora, zato v tem delu ni nadaljevala postopka za izrek ukrepa. Ker zato niso izpolnjeni pogoji za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja, je nadaljevala postopek za izrek opomina. Z zaposlitvijo tožnice v družbi M., d. d., je storjena kršitev prepovedi iz 46. člena ZRev-2, saj se je zaposlila na delovnem mestu svetovalca poslovodnega organa, torej na mestu, na katerem se dejansko opravlja svetovanje upravi, ne glede na formalen naziv v sistemizaciji. To izhaja iz tožničine pogodbe o zaposlitvi in sistemizacije delovnih mest.

3Zoper citirana sklep in odločbo je tožnica vložila tožbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker ji je dne 9. 8. 2012 prenehala veljavnost dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, ji je s tem dnem prenehala pasivna legitimacija v postopku za odvzem dovoljenja. Postopek bi bilo zato treba ustaviti. Tožnica se ni mogla izjaviti o razlogih za izrek opomina v skladu s 104. členom ZRev-2, s tem pa ji ni bilo omogočeno učinkovito izvrševanje pravice do izjave. V revidiranem podjetju se ni zaposlila na delovnem mestu, za katerega velja prepoved po 46. členu ZRev-2. Zaključek tožene stranke, da tožnica svetuje upravi, ni z ničemer izkazan in je napačen. Izpodbija tudi odločitev tožene stranke o stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklep in odločbo tožene stranke odpravi in postopek ustavi, oziroma podrejeno, da oba upravna akta odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, priglaša pa tudi sodne stroške.

4V obširnem odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

K I. točki izreka:

5Tožba je utemeljena.

6Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, izhaja:

da je tožnica kot pooblaščena revizorka revidirala računovodske izkaze družbe M., d. d., za leto 2010 ter dne 17. 8. 2011 podpisala revizorjevo poročilo;

da se je tožnica v isti družbi dne 3. 1. 2012 zaposlila na delovnem mestu svetovalec v organizacijski enoti „Kontroling in notranja revizija“;

da je tožena stranka z odločbo, št. 10.00-14/2012 z dne 19. 6. 2012, začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščene revizorke zaradi kršitve določbe 46. člena ZRev-2;

da je tožnici z odločbo Slovenskega inštituta za revizijo, št. DPR-NP-1/12-091 z dne 4. 9. 2012, dne 9. 8. 2012 prenehala veljavnost dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, saj ni vložila zahteve za podaljšanje dovoljenja, niti ni opravila v celoti dodatnega izobraževanja;

da je tožena stranka nadaljevala postopek in tožnici z izpodbijano odločbo zaradi kršitve 46. člena ZRev-2 izrekla opomin.

7V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je bila tožnica še pasivno legitimirana kot stranka v postopku, v katerem ji je bil kot pooblaščeni revizorki izrečen opomin, glede na to, da ji je dne 9. 8. 2012 prenehalo veljati dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja. Od rešitve tega vprašanja je odvisno (ne)odločanje o preostalih dejanskih in pravnih vprašanjih v obravnavani zadevi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča pooblaščenemu revizorju ni mogoče izreči opomina po tem, ko mu je prenehalo dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja.

9Na podlagi 56. člena ZRev-2 agencija izreče pooblaščenemu revizorju opomin, če krši pravila revidiranja in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja. Na podlagi 8. točke 3. člena ZRev-2 je pooblaščeni revizor zakoniti revizor, ki ima v skladu s tem zakonom veljavno dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja.

10V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo na podlagi odločbe Slovenskega inštituta za revizijo, št. DPR-NP-1/12-091 z dne 4. 9. 2012 ugotovljeno, da je tožnici dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja dne 9. 8. 2012 prenehalo veljati, saj ji je tega dne poteklo dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, tožnica pa ni vložila zahtevka za njegovo podaljšanje, niti ni opravila v celoti programa dodatnega izobraževanja.

11V trenutku, ko je bil tožnici izrečen ukrep opomina, tožnica v smislu citirane določbe 8. točke 3. člena ZRev-2 torej ni bila pooblaščena revizorka, saj ni imela veljavnega dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja; opomin pa se lahko izreče samo pooblaščenemu revizorju, ki ima veljavno dovoljenje.

12Ob tem Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da se, glede na stališče v tej sodbi, ki se nanaša izključno na izrečeni ukrep opomina, ne opredeljuje do vprašanj v zvezi možnostjo odvzema dovoljenja pooblaščenemu revizorju, ki mu je dovoljenje med postopkom prenehalo (izrečeni ukrep odvzema dovoljenja je namreč na podlagi 48. člena ZRev-2 negativni zakonski pogoj za ponovno pridobitev oziroma podaljšanje dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, izrečeni ukrep opomina pa ne), niti do vprašanja (ki ga stranki sicer nista izpostavljali, ga je pa Vrhovno sodišče samo zaznalo in je po mnenju sodišča sporno), ali morata za izrek ukrepa odvzema dovoljenja res biti kumulativno podani kršitvi prepovedi iz drugega odstavka 45. in iz 46. člena ZRev-2.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt.

K II. točki izreka:

14Odločitev o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

K III. točki izreka:

15Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega upravnega spora.