VSRS Sodba X Ips 185/2013

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 1102-202/2012/8 z dne 23. 5. 2012, s katero je bilo odločeno, da se revidentki ne prizna naziv specialistka za urgentno medicino. Ministrstvo za zdravje je revidentkino pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo, št. 021-75/2012/2 z dne 18. 9. 2012, kot neutemeljeno zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sporno izpolnjevanje pogojev za podelitev naziva specialistke urgentne medicine na podlagi dela. Določbo 18. a člena Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) je treba razlagati glede na njen namen (pri tem se sklicuje na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi) tako, da se nanaša na zdravnike specialiste, ki so tri leta po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja in kot taki, torej z nazivom specialist, vsaj šest let opravljajo delo na ožjem specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2013 (pravilno: 2000) ni bilo samostojne specializacije. S tem ni kršeno načelo enakosti pred zakonom, saj ne gre za različno obravnavo enakih položajev, revidentka pa tudi ni pojasnila, v čem naj bi bila kršena prepoved diskriminacije po starosti.

3Zoper prvostopenjsko sodbo vlaga revidentka revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Zdravniški zbornici Slovenije v nov postopek s stališčem, da 18. a člen ZZdrS za priznanje specialističnega naziva na podlagi dela ne zahteva, da je predlagatelj šest let specialist neke druge specialnosti.

4Tožena stranka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavanem upravnem sporu revidentka kot pomembno vprašanje izpostavlja vprašanje: „ali so za avtomatično priznanje specialističnega naziva aktivno legitimirani le zdravniki, ki so že šest let specialisti, ali pa je aktivno legitimiran vsak zdravnik, ki ima na dan vložitve predloga že specialistični naziv z nekega drugega področja.“, opozarja pa tudi na neenotno sodno prakso upravnega sodišča, sklicuje se na zadevo I U 147/2012 ter prilaga sodbo. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje predstavlja pomembno pravno vprašanje, saj revidentka smiselno izpostavlja vprašanje pravilnosti oziroma ustavnosti razlage 18. a člena ZZdrS, ki jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za priznanje specializacije na podlagi dela. O takem vprašanju pa Vrhovno sodišče še ni odločalo.

7Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je revidentka dne 30. 3. 2010 opravila specializacijo iz družinske medicine. Dne 26. 3. 2012 pa je vložila vlogo za priznanje naziva – specializacije na podlagi dela – specializacije za urgentno medicino.

8ZZdrS v 18. a členu določa: „Tri leta po sprejetju nove specializacije zbornica zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let delal na specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije, in je opravil vse s programom specializacije s tega področja predpisane posege, poleg naziva specialista te specialnosti, za katerega je opravil specializacijo in specialistični izpit, podeli tudi naziv specialista in licenco z novega področja.“

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je razlaga citirane zakonske določbe, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, pravilna in ustavno skladna.

10V Poročevalcu(1) je v obrazložitvi k citiranemu členu (10. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravniški službi(2), ZZdrS-E) med drugim navedeno, da omogoča pridobitev specialističnega naslova in licence na podlagi dela. Za specialistični naslov oziroma licenco lahko zaprosijo zdravniki specialisti, ki imajo opravljen specialistični izpit in so najmanj 6 let delali na področju, za katerega do 1. 1. 2000 ni bilo samostojne specializacije, opravili pa so vse s programom te specializacije predpisane posege. Zdravniku specialistu, ki je opravil specializacijo in specialistični izpit na področju, za katerega se ne more oziroma ne more več podeliti specialistični naslov, zbornica prizna specialistični naslov na strokovnem področju, ki je vsebinsko najbližje vsebini opravljene specializacije, in podeli licenco, če je opravil s programom te specializacije predpisane posege. Na ta način zakon omogoča, da npr. rentgenologi na podlagi tega postopka pridobijo naziv specialista radiologije. Količina novih spoznanj in vedenja na področju medicine se spreminja z veliko hitrostjo. Zaradi poglobljenih in razširjenih vsebin se na področju medicine pojavlja potreba po bolj podrobnem študiju na določenih področjih. Zato prihaja do novih specializacij – usposabljanja zdravnikov na določenih področjih, ki so običajno subspecialna področja. Zdravniki, ki so opravili specializacijo iz širšega področja, vendar so se potem v času svoje zaposlitve ukvarjali samo z ožjo specialnostjo, do sedaj niso imeli možnosti, da bi pridobili naziv specialista z novega področja, ne glede na to, da so sodelovali pri usposabljanju specialistov na tem področju.

11Iz citirane zakonske določbe po presoji Vrhovnega sodišča že ob uporabi jezikovne razlage, na katero se sklicuje revidentka, izhaja, da se nanaša na zdravnike specialiste, ki so najmanj šest let delali na specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije (ob izpolnjenih ostalih pogojih). Zato ni mogoče slediti revidentkinemu razlogovanju, da sta za priznanje specializacije po tej določbi potrebna le dva pogoja, da je zdravnik pridobil temeljna znanja s področja že obstoječe specializacije in da je poleg tega pridobil še znanja in veščine z ožjega področja.

12Iz zgoraj povzetega pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča izhaja tudi namen, da se določba nanaša na specialiste, ki so tri leta po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti s širšega oziroma drugega področja, v okviru katerega je bilo tudi področje, ki je sedaj predmet nove specializacije, in so kot specialisti (z nazivom specialist) vsaj šest let opravljali delo na tem ožjem področju, za katero prej ni bilo samostojne specializacije. Gre namreč za pridobitev naziva na podlagi dela, torej delovnih izkušenj (zdravnika specialista), torej mora kot zdravnik specialist (in ne specializant) najmanj šest let delati na tem določenem (ožjem) področju, in ne na kateremkoli, kot pavšalno zatrjuje revidentka.

13Neutemeljeni so revizijski ugovori glede neenakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in iz njega izvedeno načelo enakega varstva pravic sta temeljni ustavni načeli. Zagotavljata, da so prizadeti obravnavani enako, in preprečujeta samovoljno in različno odločanje oblastnih organov v enakih ali bistveno podobnih dejanskih razmerjih(3). Načela enakosti pred zakonom pa ni mogoče pojmovati kot enostavno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih in pravnih stanj(4). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se enake položaje obravnava enako in z zgoraj zavzeto razlago načelo enakosti ni kršeno. Za vse, ki želijo pridobiti po citirani zakonski določbi specializacijo oziroma naziv na podlagi dela, veljajo enaki pogoji, zato zatrjevana kršitev ni podana. V zvezi s tem revidentka sicer zatrjuje različno obravnavo „starejših“ in „novopečenih“ specialistov in nagrajevanje senioritete. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča pri tem ne gre za neenakost pred zakonom. Citirana določba ureja situacijo za določeno vmesno obdobje, kar izhaja tudi iz določbe 31. člena ZZdrS-E (in že povzete obrazložitve v Poročevalcu), z njo se ureja prehodno obdobje glede priznanja specializacije oziroma podelitve licence, kot pogoj se med drugim zahteva šest let dela specialista na specialističnem področju (večletne izkušnje), kar pa je glede na naravo stvari razumen pogoj, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14Revidentka zatrjuje tudi neenotnost sodne prakse in se sklicuje na sodbo I U 147/2012 z dne 25. 9. 2012, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ta ni podana. V zadevi, na katero se revidentka sklicuje, gre za drugačno pravno stanje, saj je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (obrazložitev izpodbijane odločbe ni vsebovala ugotovljenega dejanskega stanja), zaradi katerih izpodbijane odločbe niti ni moglo (vsebinsko) preizkusiti.

15Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi zaradi katerih je vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (87. člen ZUS-1).

16Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

Op. št. (1): Poročevalec Državnega zbora, št. 66/2008 z dne 9. 5. 2008.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 58/2008 z dne 10. 6. 2008.

Op. št. (3): Prim.: npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993.

Op. št. (4): Prim.: npr. Sklep Ustavnega sodišča U-I-176/99 z dne 28. 7. 1999.