VSRS Sodba I Ips 6676/2010-29 (I Ips 253/2010)

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega Š. B. se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah je bil Š. B. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena tega zakona mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj določilo kazen štiri mesece zapora ter za tem po določilih o steku enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter dodatnim pogojem, da mora v roku treh mesecev plačati oškodovancema priznana premoženjskopravna zahtevka. Višje sodišče je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je v plačilu naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem, ko je sodbo pisal sodnik, ki v zadevi ni razsodil, namreč obrazložitev ni neskladna z izrekom sodbe, prav tako ni nerazumljiva, kršeno pa tudi ni bilo načelo neposrednosti.

4V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovornik vztraja na navedbah zahteve, pri čemer opozarja, da je nedvomno bilo kršeno načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov, saj si sodnik, ki je sodbo pisal, ni mogel ustvariti mnenja o verodostojnosti in prepričljivosti posameznih dokazov, ker pri njihovem izvajanju ni bil navzoč. Če bi ostalo v veljavi stališče, da ni bistveno, kdo je pisal obrazložitev sodbe, potem sama obrazložitev dejansko ne bi bila potrebna oziroma navedbe v obrazložitvi za pravilnost in zakonitost sodbe ne bi bile relevantne, kar pa seveda ne drži, saj je ravno skladnost obrazložitve z izrekom in izvedenimi dokazi in listinami v spisu ter notranja skladnost navedb v obrazložitvi nujna, da ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da dejstvo, da je postopek vključno z izrekom sodbe vodila ena sodnica, medtem ko je obrazložitev sodbe sestavila druga, že samo po sebi pomeni kršitev zakona

da je bilo s tem kršeno načelo neposrednosti (pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-309/04-23 z dne 11. 10. 2006, v kateri je to sodišče izrecno navedlo, da lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazil le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, če je torej sam s svojimi čutili (ne pa preko posrednika) zaznal naravo in vsebino dokaznih sredstev).

da v tem primeru sodba ni in ne more biti skladna z izrekom, ter

da je bila obsojencu kršena pravica do učinkovite obrambe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva.

Procesno-pravno relevantni podatki v zvezi z uveljavljanimi kršitvami v zahtevi so:

v tej kazenski zadevi je obravnavo vodila sodnica A. K. Ta sodnica je tudi dne 2. 7. 2007 izrekla sodbo, ki jo je istega dne razglasila.

zatem se je spis izgubil, zaradi česar je bil po odredbi z dne 16. 4. 2010 obnovljen.

kot izhaja iz opombe sodbe z obrazložitvijo, je obrazložitev sodbe napisala sodnica M. B. Sodba je bila odpravljena dne 15. 6. 2010.

7Pisno izdelana sodba mora vsebovati izrek in obrazložitev, pri čemer mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Sodišče mora tako obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev mora biti logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je odločitev zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Obrazložitev sodbe sama po sebi ne bo postala pravnomočna in strank ne zavezuje ločeno, ker pojasnjuje in utemeljuje le v izreku sodbe opredeljeno odločitev sodišča. Namen obrazložitve je v tem, da stranki omogoča kontrolo sprejete odločitve oziroma, obdolžencu izvedbo pravice do obrambe – to je pravice do pritožbe. V obrazložitvi ne more biti ugotovljeno nekaj več ali nekaj manj, kot ugotavlja sodba. Drugače povedano, z izdajo sodbe (z izrekom) se določi njena vsebina. Izrek je torej tisti, ki je odločilen za stranke, ki poseže v njihove pravice, obrazložitev pa služi le kontroli odločitve. Kolikor je obrazložitev prepričljiva, logična in izkustveno sprejemljiva, odločitev tudi ni arbitrarna. Nasprotno, kolikor je obrazložitev neprepričljiva, pomanjkljiva in nelogična, odločitev po vsej verjetnosti ne bo pravilna. Sodnik, ki je neposredno izvajal dokaze in izdal sodbo, praviloma tudi piše obrazložitev, saj je z zadevo seznanjen. Lahko pa v primeru določenih izjemnih situacij, kot so smrt sodnika, njegova razrešitev, nepredvidena daljša odsotnost ipd, obrazložitev sodbe napiše drug sodnik. Gre torej za situacije, ki so redke, a ne nemogoče. ZKP navedenega neposredno ne ureja (npr. ne predvideva, da bi bila že izrečena sodba nična), vendar pa to ne pomeni, da so te situacije pravno neurejene in da njihove pravne rešitve ne bi bilo mogoče najti z razlago tega zakona. Od trenutka, ko sodnik sodbo izreče, je nanjo vezan, kar pomeni, da je ne more več spreminjati. Drugače povedano, ko je sodba enkrat izrečena (in razglašena), zavezuje sodišče, kar pomeni, da jo lahko spremeni ali razveljavi na podlagi pravnega sredstva edinole pritožbeno sodišče. Da pa se sodba lahko izpodbija ter da lahko pritožbeno sodišče njeno utemeljenost preizkusi, pa mora biti obrazložena. Kombinacija obeh pravil (vezanost na izrečeno sodbo ter obvezna obrazložitev sodbe) privede do sklepa, da v takih izjemnih situacijah lahko piše obrazložitev nekdo drug, torej sodnik, ki v zadevi ni odločal. Ta bo pisal sodbo le na podlagi logičnega sklepanja, upoštevajoč vsebino dokazov, ne pa na podlagi ocene verodostojnosti personalnih dokazov, to je ocene prič kot nosilcev dokazov. Če obrazložitev sodbe v tem primeru ne bo dovolj prepričljiva (manjkala bo ocena psihološke vrednosti dokaza), s tem obdolženec pri obrambi ne bo prikrajšan, temveč nasprotno bo glede na to, da je bil na glavni obravnavi navzoč, pri pisanju pritožbe v ugodnejšem položaju, saj bo izhajal iz drugačne (boljše) spoznavne situacije in bo toliko lažje s pritožbo uspel. Glede na navedeno zahteva ne more biti uspešna v delu, kjer zagovornik meni, da je obsojencu bila le zaradi tega dejstva kršena pravica do obrambe oziroma do pritožbe. Obsojenec je imel možnost izpodbijati odločbo z vseh razlogov, ki jih predvideva zakon oziroma ni bil z dejstvom, da je sodbo v konkretni zadevi pisala druga sodnica, v ničemer prikrajšan.

8S tem, ko je v konkretni kazenski zadevi sodbo spisal sodnik, ki ni vodil obravnave, sodišče ni kršilo načela neposrednosti. To načelo pomeni, da lahko pri izrekanju sodbe sodelujejo samo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi oziroma zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika. Gre za načelo o metodi ocenjevanja procesnega gradiva, po kateri sodišče s svojimi čutili opaža naravo in vsebino dokaznih sredstev in s katero prihaja v neposredni stik s strankami. Navedeno načelo se torej določno nanaša na fazo glavne obravnave do izreka sodbe. Zaradi zagotovitve načela neposrednosti predstavlja izrek sodbe, pri kateri je sodeloval sodnik, ki ni bil navzoč na glavni obravnavi, bistveno kršitev določb ZKP iz 1. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, medtem ko procesnih sankcij glede pisca obrazložitve ZKP ne pozna. Pisanje sodbe namreč ne pomeni sojenja v ožjem pomenu besede, kot to velja za izrekanje sodbe. Kot rečeno, obrazložitev služi le kontroli pravilnosti že sprejete odločitve. Sodbo je v konkretni kazenski zadevi izdala in razglasila sodnica, ki je vodila glavno obravnavo. Tudi ustavna odločba, na katero se sklicuje vložnik zahteve (Up-309/04), govori o načelu neposrednosti v zvezi z izdajo sodne odločbe (obrazložitev 5. odstavka navedene ustavne odločbe).

9Sodnik, ki bo v primeru kot je obravnavani, pisal obrazložitev, sprejme odločitev, ki je zajeta v opisu dejanja v izreku sodbe, ki je bila razglašena; dokazno oceno pa bo pisal, kot je bilo že pojasnjeno, na podlagi vsebine izvedenih dokazov s pomočjo logičnega sklepanja in v skladu z nenapisanimi neformalnimi dokaznimi pravili. Kolikor tem kriterijem ne bo zadostil, bo podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodbo pa bo laže izpodbiti tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Samo dejstvo, da je sodbo pisal sodnik, ki v zadevi ni odločil, tako ne pomeni nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo, kakor tudi ne pomeni, da sodba, kot to v nadaljevanju zahteve uveljavlja zagovornik, nima razlogov o odločilnih dejstvih.

10Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.