VSRS Sklep I Ips 43718/2010-16

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedenima sklepoma je bil pravnomočno zavržen obtožni predlog oškodovanca kot tožilca J. Š. zoper S. Š., N. B., B. A. in S. G. zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po 261. členu Kazenskega zakonika (KZ), kaznivih dejanj hudodelstva zoper človečnost, kršitve enakopravnosti, prisiljenja, protipravnega odvzema prostosti, nevestnega dela v službi, ponareditve ali uničenja uradnih listin, mučenja in kršitve človeškega dostojanstva in izsiljevanja.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil subsidiarni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je nedovoljena.

4Po določilu prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona (obsojenčev zakonec oziroma oseba s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik). Zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec torej nista upravičena vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, čeprav sta bila stranki v kazenskem postopku.

5Ker je v konkretni kazenski zadevi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti oseba, ki nima te pravice, jo je sodišče v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

6Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).