VSRS Sodba XI Ips 20915/2010-420 (XI Ips 66/2010)

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je zoper obdolženo E. S. s sklepom I Ks 20915/10 z dne 16. 7. 2010 iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Kopru je s sklepom I Kp 20915/2010 z dne 28. 7. 2010 zavrnilo pritožbo obdolženkinega zagovornika kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženkin zagovornik dne 4. 8. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in ZKP. V nadaljevanju zahteve navaja, da ni podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, da ni dovolj dokazov, ki bi obdolženko bremenili storitve očitanih kaznivih dejanj, da obdolženkin zagovornik ni bil obveščen o zaslišanjih prič pred tujimi pravosodnimi organi, zato ti dokazi niso bili pridobljeni na zakonit način ter da so podani vsi zakonski pogoji, da se zoper obdolženko odredi hišni pripor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma pripor zoper obdolženko odpravi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27. 8. 2010, predlaga zavrnitev zahteve.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženka dne 31. 8. 2010 in njen zagovornik dne 27. 8. 2010 seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora zoper obdolženko pravilno presodilo, da so navedeni pogoji za podaljšanje pripora podani ter za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge in presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora zoper obdolženko prekršilo, temveč v pretežni meri izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča.

7Navedbi obdolženkinega zagovornika, da ni dovolj zanesljivih dokazov, da bi obdolženka storila očitano kaznivo dejanje ter da dokazi z zaslišanjem prič (katerih imen obdolženkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navede) pred tujimi pravosodnimi organi niso bili pridobljeni zakonito, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (četrti odstavek na 2. strani in na 3. strani sklepa sodišča prve stopnje in drugi odstavek na 3. strani ter prvi in drugi odstavek na 4. strani sklepa pritožbenega sodišča) pravilno ugotovilo utemeljenost suma obdolženki očitanih kaznivih dejanj na podlagi izsledkov, pridobljenih z izvajanjem prikritih ukrepov nadzora elektronskih komunikacij, tajnega opazovanja in tajnega delovanja, evidence dela posameznih deklet in njihovih zaslužkov, pa tudi na podlagi zaslišanj nekaterih prič pred tujimi pravosodnimi organi. Kot je pravilno presodilo že pritožbeno sodišče, so bile priče zaslišane pred tujimi pravosodnimi organi deležne pravnega pouka, ki je povsem primerljiv z določbami ZKP, tako pridobljeni dokazi pa niso nezakoniti, ker o zaslišanju prič obdolženka in njen zagovornik nista bila obveščena. Obdolženkina obramba bo imela na glavni obravnavi možnost zahtevati neposredno zaslišanje navedenih prič, s čimer bo obdolženki v postopku zagotovljena pravica soočiti se z obremenilnimi pričami. Kolikor se obdolženkin zagovornik z razumnimi ugotovitvami sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma ne strinja ter navaja, da izpovedbe prič obdolženke ne bremenijo, da dvomi, ali so bila zaslišanja prič v tujini dejansko opravljena ter da ni dokazov za obdolženki očitana kazniva dejanja, izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča ter uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8Prav tako ni mogoče pritrditi obdolženkinemu zagovorniku, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan. Sodišče je v izpodbijanjem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivimi dejanji (velika teža in nevarnost kaznivih dejanj, časovno trajanje kriminalne dejavnosti in način njenega izvrševanja), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženke (njena brezposelnost, želja po visokih zaslužkih, njena vztrajnost in vpetost pri izvrševanju kaznivih dejanj), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Z navedbami, da je „zelo malo verjetno“, da bo obdolženka na prostosti nadaljevala s kaznivimi dejanji, da je zanjo pripor hudo breme ter da se je v tem času resno zavedla svojega položaja, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora.

9Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ocenilo, da se z obdolženki očitanimi kaznivimi dejanji v kar največji meri ogroža varnost mlajših deklet, ki so spravljene v odvisnost in podrejenost storilcev, zato je odreditev pripora zoper obdolženko, upoštevaje način storitve kaznivih dejanj in vseh ugotovljenih okoliščin, neogibno potrebna in je ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom. Takšnega razumnega zaključka sodišča ne morejo omajati navedba zahteve za varstvo zakonitosti, da obstaja „zelo majhna verjetnost“, da se bo obdolženka v hišnem priporu še naprej ukvarjala z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki pomeni nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča.

C.

10Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženkin zagovornik, zahteva pa je bila skoraj v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega E. S. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).