VSRS Sodba II Ips 195/2010

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi druge toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da je druga toženka v celoti odgovorna za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine), ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi televizijskega prispevka (o 12 metrski barki, ki so jo v ... močni sunki burje odtrgali iz sidrišča in vrgli na skale, in klošarjih, ki sta našla zatočišče na barki), objavljenega v informativni oddaji ... na programu … in posnetega na videokaseti v prilogi A23.“

Tožeča stranka je dolžna drugi toženki v 15 dneh od prejema te odločbe plačati pravdne stroške v višini 4.489,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo v časopisih ... in ... in v informativni oddaji ... na …. objavljeno poročilo o potopu in zažigu tožnikove barke v ... Tožnik meni, da mu je bilo z navedenimi poročili poseženo v čast in dobro ime, zaradi česar je od prvo toženega časopisnega podjetja in od drugo tožene televizijske postaje zahteval plačilo denarne odškodnine.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo časopisno podjetje zavrnilo, glede drugo tožene televizijske postaje pa je z vmesno sodbo razsodilo, da je ta v celoti odgovorna za povrnitev nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala s televizijskim prispevkom.

3Med pravdnima strankama ni sporno, da je televizijska postaja v svojem prispevku poročala, da sta na barki zatočišče našla klošarja, da pa ni bilo omenjeno ne tožnikovo ime, ne ime njegove partnerke in da nista bila slikovno prikazana. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sporne besede niso bile uporabljene z namenom zaničevanja ali diskreditacije. Zavzelo je stališče, da ima oškodovanec pravico do denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin tudi v primeru, ko je v prispevku za druge ljudi neprepoznaven, ko torej ni prizadet njegov ugled ampak le njegova čast. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pri posegu v tožnikovo čast ni pomembno, da sporne besede niso bile uporabljene z namenom zaničevanja ali diskreditacije in da zadošča, da je tožnik besede občutil kot poseg v svojo čast. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik trpel duševne bolečine, da pa bo glede obsega in intenzivnosti bolečin v nadaljevanju postopka postavilo izvedenca psihiatra.

4Zoper takšno odločitev se je pritožila druga toženka, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in je glede obstoja njene odškodninske odgovornosti potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

5Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je v zadevi II DoR 44/2009 njenemu predlogu ugodilo in je revizijo dopustilo glede vprašanj, ali gre pri televizijskem prispevku, kjer tožnik meni, da se nanj nanaša oznaka klošar, za protipraven poseg v njegovo čast, če je ugotovljeno, da tožnik v prispevku ni bil niti prikazan, niti prepoznaven in da v poročanju ni bilo zaznati namena zaničevanja. Dopustilo pa je tudi vprašanje, ali sta sodišči ustrezno obrazložili presojo o obstoju škode in vzročne zveze.

6Na podlagi tega sklepa o dopustitvi revizije je druga toženka vložila revizijo. V njej navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da pojma čast in ugled nista neločljivo povezana. Sklicuje se na besedilo 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007, v nadaljevanju OZ) in na knjigo Lidije Koman Perenič „Škoda in odškodnina“, v kateri je navedeno, da sta čast in ugled le dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj dopolnjujeta in prepletata. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-226/95, v kateri je navedeno, da sta posameznikova zavest o lastni vrednosti varovana le toliko, kolikor mu to vrednost priznavajo tudi drugi in na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 634/2003, v kateri je zapisano, da je pogoj za zatrjevani civilni delikt, da ne gre le za subjektivno dojemanje kršitve, ampak mora biti podana protipravnost tudi v objektivnem pogledu. Druga toženka poudarja, da je šlo v spornem prispevku za osebno neprepoznavno poročanje in da zato ni prišlo do posega v ugled tožnika. Meni, da ji sodišče neutemeljeno očita enačenje pojmov brezdomec in klošar in opozarja, da tudi ni šlo za poročanje z namenom zaničevanja. Meni, da je novinar zaradi podatka, da sta na barki že več let bivala moški in ženska v vseh letnih časih in v vseh vremenskih razmerah, utemeljeno ocenil, da sta bila nekoliko čudaška in klošarja. Navaja, da se pojem klošar uporablja tudi za nekoga, ki daje videz neurejene zunanjosti, in ne le za nekoga, ki nima stalnega prebivališča. Druga toženka poudarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njen ugovor, da zatrjevane duševne bolečine tožnika niso bile posledica sporne oddaje, ampak predvsem posledica izgube barke. Opozarja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da bo za ugotovitev obsega nepremoženjske škode šele postavilo izvedenca, kar pa pomeni, da je prejudiciralo obstoj pravno priznane škode. Druga toženka opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz izvesti pred izdajo vmesne sodbe, poleg tega pa bi moralo obrazložiti tudi vzročno zvezo.

7Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo laično odgovoril. Ker po tretjem odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 do št. 107/2010, v nadaljevanju ZPP) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sodišče tožnikovega odgovora na revizijo ni upoštevalo.

8Revizija je utemeljena.

9Tako v teoriji kot sodni praksi je čast opredeljena kot osebni občutek vrednosti, dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi(1). OZ v prvem odstavku 179. člena določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Čeprav je v določbi 179. člena uporabljen pojem razžalitve dobrega imena in časti, to ne pomeni, da oškodovanec nima pravice do denarne odškodnine v primeru, ko je poseženo le v njegovo čast ne pa tudi v njegovo dobro ime. Tudi določba 177. člena OZ, ki ureja povrnitev premoženjske škode pri žalitvi časti ali širjenju neresničnih trditev, govori samo o posegu v čast, ne pa tudi o posegu v dobro ime, pa je povsem jasno, da do zmanjšanja premoženja pride predvsem zato, ker žalitev ali širjenje neresničnih trditev vpliva na odnos tretjih do oškodovanca.(2)

10Res je, da večina avtorjev navaja, da sta čast in dobro ime enoten objekt varstva oziroma dva pola ene celostne vrednote, vendar je ta poudarek vselej dan v smislu objektivizacije subjektivnega doživljanja časti. Kršitev časti (laesio honoris) je lahko storjena kot žalitev, ko se storilec neposredno obrne na oškodovanca (ustno, pisno, z določeno gesto ali mimiko, z omalovažujočim udarcem) in mu tako da vedeti, da na njegovi strani ni tistih moralnih atributov, ki mu jih priznava njegovo družbeno okolje glede njegovega poštenja, preteklosti, znanja sposobnosti, kot tudi nekaterih drugih notranjih vrednot, pa pri tem ve ali bi moral vedeti, da to kar izraža oškodovancu, ni resnično. Lahko pa pride do kršitve časti tudi z opravljanjem, ko storilec drugim osebam raznaša neresnična dejstva o oškodovančevi preteklosti, znanju, sposobnosti, pa ve ali bi moral vedeti, da niso resnična(3). Res je, da lahko sodišče denarno odškodnino zaradi razžalitve dobrega imena in časti prisodi le v primeru, ko duševne bolečine dosežejo določeno stopnjo in obseg. Pa vendar ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da nekatera ravnanja zaradi dolgotrajnosti, nizkotnosti in poniževalnosti pri oškodovancu povzročijo tako intenzivnost duševnih, da je tudi v primeru, ko s takimi ravnanji drugi niso seznanjeni, utemeljena prisoja denarne odškodnine. Pravilno je torej stališče sodišč prve in druge stopnje, da na načelni ravni ni mogoče izključiti prisoje denarne odškodnine v primeru, ko z nedopustnim ravnanjem drugi niso seznanjeni, torej, ko ne pride do posega v ugled posameznika ampak je prizadeta le njegova čast.

11V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pri posegih v čast in dobro ime treba razlikovati med objavo dejstev in objavo mnenj. Pri prvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri mnenjih ni mogoče presojati njihove (ne)resničnosti ampak je protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena(4). V nekaterih primerih, tako kot v obravnavanem, pa je nemogoče popolnoma ločiti mnenje od dejstev. Sporna izjava, da sta na barki našla zatočišče klošarja, je mnenje, ki temelji na dejstvih.

12Revidentka ima prav, ko opozarja, da klošar ni le označba za nekoga, ki nima prijavljenega stalnega prebivališča in da že ugotovitev, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče, pomeni, da je šlo v spornem prispevku za navajanje neresničnih dejstev in da je podan element protipravnosti. Revidentka ima prav, da se označba klošar uporablja tudi za nekoga, ki daje vtis, da nima stalnega prebivališča ali daje vtis neurejene zunanjosti. Zato je utemeljen revizijski ugovor, da je imel novinar druge toženke na podlagi podatkov, da je tožnik v vseh letnih časih in vseh vremenskih razmerah bival na zasidrani barki, dovolj trdno podlago za mnenje, da gre za klošarja. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sporne besede niso bile uporabljene z namenom zaničevanja ali diskreditacije, je pravilen nadaljnji materialnopravni sklep, da ravnanje novinarja druge toženke ni bilo protipravno.

13Druga toženka ima tako prav, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 131. člena OZ, ko je odločilo, da so podane vse predpostavke za njeno odškodninsko odgovornost. V postopek odločanja o temelju pri odškodninski tožbi spada odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti: nedopustnem škodnem dejstvu, škodi, vzročni zvezi in odškodninski odgovornosti(5). Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da že prva predpostavka za odškodninsko odgovornost druge toženke ni podana, je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi druge toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi zoper drugo toženko zavrnilo. Do drugega vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija, se zato revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati.

14Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Ker tožnik z zahtevkom zoper drugo toženko po spremenjeni odločitvi ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti njene stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 4.489,33 EUR. Ti stroški obsegajo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (3590 točk po 0,46 EUR, ptt stroške v znesku 20 EUR, potne stroške v znesku 75 EUR, od vseh še 20 % DDV v znesku 349,28 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 143,97 EUR), ki znašajo 2.239,65 EUR, stroške pritožbenega postopka (750 točk po 0,46 EUR, 20 % DDV v znesku 69 EUR ter sodno takso za pritožbo v znesku 417,28 EUR) v znesku 831,28 EUR, in stroške revizijskega postopka (300 točk po 0,46 EUR za predlog za dopustitev revizije po tretji točki Tar. št. 19 in 189 EUR sodne takse za predlog, 900 točk po 0,46 EUR za revizijo, 567 EUR sodne takse za revizijo in 20 % DDV v skupnem znesku 110,4 EUR) v znesku 1.418,4 EUR.

---.---

Op. št. (1): A. Finžgar, Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana 1985, str. 86.

Op. št. (2): D. Jadek Pensa, pravi, da to, da v tem členu ni govora o dobrem imenu nima vsebinskega pomena ampak gre le za terminološko nedoslednost. Glej D. Jadek – Pensa v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, I. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 1013.

Op. št. (3): B. Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, II. knjiga, Zagreb 1978, str. 905.

Op. št. (4): A. Šelih, Svoboda izražanja in kazenskopravno varstvo časti in ugleda v M. Pavčnik in drugi, Temeljne pravice, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 264 in nasl.

Op. št. (5): A. Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik št. 7 do 9/1994, str. 255.